Čaščeni in zavrženi olimpijci

Neusmiljen boj za medalje je značilen za sodobne olimpijske igre, cena, ki jo zato plačujejo športniki, pa nikogar preveč ne zanima. De Coubertinova misel, da na igrah ni »najpomembnejša zmaga, ampak sodelovanje«, se je izjalovila v najbolj kruto gladiatorsko areno, a na srečo brez smrtnih žrtev. Postale pa so športna in turistična industrija, kjer se obrača mnogo denarja; prestiž nastopajočih držav se meri v medaljah, športnikom pa v denarnih nagradah za medalje. Medalje imajo različno »ceno«, vsaka država jo sama določa in tudi po tej »ceni« lahko sodimo, kakšen je odnos do športa in športnikov; politična instrumentalizacija dosežkov na olimpijadi pa je intenzivnejša v okoljih z nerazvito demokratično oblastjo in kulturo.
Slovenska politična srenja je tudi tokrat pokazala zelo neprimerno miselnost. Z vaškoveseličnim pristopom je sprejemala le dobitnike medalj, za druge tekmovalce pa ni našla časa, saj politično niso »unovčljivi«. Pozornemu opazovalcu iger zagotovo ni ušla podoba s TV-ekranov, kako je v daljnem Pekingu gospodarski minister Andrej Vizjak pričakal tri medalje. Ko je vrgel kladivo slovenski šampion Primož Kozmus, doma iz njegovih Brežic, se je Vizjak vrgel okrog vratu Kozmusovemu trenerja in se nato pohvalil novinarjem s svojimi prizadevanji za Primožev uspeh. Navrgel je tudi misel, da je morda zaradi njegovega, precej evforičnega obnašanja kamera usmerila pozornost nanj, saj Kitajcem ni mogel diktirati, kaj naj snemajo.
Uradni predstavnik države na olimpijadi v Pekingu je bil seveda resorni minister dr. Milan Zver, ki mu je prejšnjo sredo uspelo na Brniku pričakati vrnitev srebrne plavalke Sare Isakovič, bronastega Rajmonda Debevca in zlatega Kozmusa s šopki rož. Trojico nosilcev medalj je poleg navdušene množice, ki je mahala z zastavami in transparenti, in Zvera pričakala še kopica političnih veljakov. Med njimi je nekam nerodno postopal tudi poslanec Branko Grims. Zanimivo pa je, da takšne pozornosti politikov ni bil deležen srebrni jadralec Vasilij Žbogar, ki se je vrnil v domovino med zadnjimi, ne bronasta judoistka Lucija Polavder, še manj olimpijci, ki so za las zgrešili uvrstitev.
To potrjuje dogajanje v Brežicah. Lokalni veljaki so se potrudili in organizirali velik sprejem svojemu someščanu Kozmusu. A na njem se je znašel tudi predsednik vlade Janez Janša, ki je poskušal povedati ljudem, kako vesel in radosten je zaradi Kozmusovih dosežkov. In ko je moderatorka napovedala njegov pozdrav občinstvu in šampionu, bi pričakovali, da mu bo razgreta tritisočglava množica prisluhnila. Toda množica predsedniku vlade ni pustila do besede, a mu je kljub vsemu uspelo za Primoža Kozmusa povedati: »Slovenija je ponosna nate! Kdo pravi, da Slovenci ne moremo biti najboljši?« Ko je dodal, da je Slovenija najboljša po osvojenih kolajnah v Pekingu glede na število prebivalcev, še nismo vedeli, da sta nas prehiteli Islandija in Jamajka.
Na žvižganje predsedniku vlade v Sloveniji nismo navajeni, čeprav je lahko tudi to sestavni del komunikacije politika z množicami. Bržkone bi lahko dogajanje, povezano z govorom predsednika Janše, uvrstili med predvolilne odzive, kot nekaj, kar je v predvolilnem času tudi mogoče pričakovati, vendar je zaskrbljena brežiška občinska oblast poslala v svet sporočilo, da je občina sprejem »želela posvetiti Primožu in njegovemu dosežku, posamezniki pa so množico in prostor izkoristili za doseganje drugačnih ciljev«. V nenavadnem sporočilu, ki ima vse razsežnosti politikanstva, pa so zvalili krivdo za žvižganje (!?) na medije, ki so s svojim poročanjem o sprejemu »postavili še drugo dimenzijo, dimenzijo politike. In ravno s tem so nehote ali hote sami še enkrat postali orodje v rokah le-te. Tako kot so želeli prikazati poskus pridobivanja volivcev z nastopom predsednika vlade, bi lahko prikazali kot poskus pridobivanja volivcev tudi žvižganje. Vse skupaj pa bi ostalo lahko le na prikazu sprejema mlade osebe z izrednim dosežkom – osebnim, lokalnim, državnim in svetovnim, na prikazu tistega čemur je bil dogodek namenjen«.
Morda bi vse res ostalo le pri sprejemu uspešnega mladega športnika, če politik Janez Janša ne bi (z)motil Brežičanov v želji, da proslavijo zmago svojega someščana, in če ne bi ljudje v njegovem prihodu zaznali tudi predvolilne poteze. Dr. Gregor Tomc s FDV pravi, da se je »Janša v Brežicah pokazal kot slab ocenjevalec situacije. Podcenjeval je inteligenco ljudi. Nimam pa nič proti temu, da politika, ki ureja razmere tudi v športu, sveti zraven. To se mi ne zdi napačno. A v tem primeru politika ni kaj posebnega prispevala k razvoju športa … Ljudje vidijo, da osnovnih problemov v športu nismo rešili. Ne gradimo infrastrukture, nekatere temeljne športe imamo nerazvite, ne spodbujamo športne odličnosti na katerikoli ravni. Potem pa se poskušajo politiki, ki subvencionirajo samo klasično umetnost, kazati kot promotorji športa, in to pri večini ljudi vzbudi revolt.«

Več si preberite v novi Mladini.