Kitajska po olimpijskih igrah

Piratski DVD-ji in CD-ji se tako nenadoma kot so izginili tudi vračajo na police trgovin, ob soparnih večerih, ko si ulice prisvojijo prodajalci okusne hitro pripravljene hrane in se po mestu začne širiti vonj pečene zelenjave, krompirčka, doufuja in mesojedcem slastnega mesa, se pojavijo tudi Kitajci s svojimi culami, po tleh razpostavijo škatle starih, novih in preživelih kitajskih in angleških filmov. Za trenutek se zdi, kot da se življenje ne bi spremenilo niti za kanček in je čas OI pomenil le intermezzo prilagajanja tujcem.
Taksisti so odstranili nalepke s prepovedjo kajenja, tujci so ponovno dobrodošli v vseh lokalih, barih in nočnih klubih. Seveda pa so povsod ostale cene, ki so zaradi OI drastično porasle.

Ljudje ponovno bolj sproščeno in brez strahu izražajo mnenje o tujih državah, ki jih niso nikoli videli.
Dejstvo, da prihajam iz bivše Jugoslavije je bilo nemalokrat vzrok, da je taksist zaračunal manj, ali pa za kakšen prijateljski pogovor ali pomoč, ki je nisem potrebovala.Včasih mi celo ponosno zapojejo pesem iz časov Tita in Mao Zedonga Nasvidenje prijatelj (Zaijian pengyou), pripovedujejo mi o jugoslovanskih filmih, ki so zelo priljubljeni med Kitajci in na žalost moram priznati, da si jih še nisem uspela pogledati. Kitajci so enotnega mnenja, da Jugoslavija ne bi smela razpasti. Kadar omenim, da zdaj nisem več Jugoslovanka, pač pa Evropejka, odziv ni več tako pristen.

Nadzor nad tudjci ni več tako natančen, pa vendar sem, ko sem se sobotnega deževnega jutra odločila za potep v Peking, na avtobusni postaji doživela neprijetno presenečenje. Nakup vozovnice je stekel brez težav, preden pa sem lahko zasedla svoj prostor na že tako prepolnem avtobusu, so policaji zahtevali pregled torbe, preglavice jim je povzročala plastenka še ne odprte vode v moji torbi. Po tehtnem razmisleku so se odločili, da moram plastično steklenico odpreti, narediti požirek, nakar jo lahko pospravim nazaj v torbo. Po vseh kolobocijah sem predvidevala da lahko sedaj oddrvim na avtobus, ki je že nestrpno pozival k odhodu. Na moje presenečenje pa so policaji sedaj zahtevali še potni list. Verjetno sem precej neumno pogledala, začela jecljati, da tega pa res nisem pričakovala, oni so mi pa hladno odvrnili da potemtakem pač ne morem v Peking, mesto, ki je od Tianjina oddaljeno le uro in pol. Celotna situacija in nepotrebne težave so me začele spravljali v obup, začela sem glasno negodovati. Poudarila sem , da živim v Tianjinu že nekaj časa, da sem v Peking z vlakom potovala ne enkrat, in to v času olimpijskih iger pa nikdar nihče ni zahteval kakršnihkoli dokumentov. Ne vem kaj je bil vzrok, morda moje jadikovanje, ogorčenost ali pa so se me le usmilili, nazadnje so se odločili, da me spustijo na avtobus.

Davno tega mi je že postalo jasno, da je Kitajska dežela presenečenj, slabih in dobrih, kot tudi to, da se nazadnje vedno najde rešitev. Potrpežljivost, vztrajnost, dolgo prepričevanje z obeh strani na koncu vedno prinese kompromis, ki je zadovoljiv tako za njih kot zame. Ena od prednosti, ki jo vsake toliko časa tudi uporabim, je vsekakor dejstvo, da sem ženskega spola. Čeprav so moški, predvsem tujci, dosti bolj cenjeni kot nežnejši spol, kar je pogosto zelo očitno, na Kitajskem včasih, predvsem če potujete brez moškega spremstva, prevlada zaščitniški nagon Kitajcev.