Nagrade za umret!

Ameriški znanstvenik James Watson je februarja 2003 v svet lansiral sila zanimivo idejo. Kot je zatrdil, je človeška neumnost oziroma nizka inteligenca “gensko podedovana motnja” in potrkal na vest znanstvene skupnosti s predlogom, da bi “to gensko bolezen morali zdraviti”. Prav Watson je skupaj s svojim kolegom s področja biologije Francisom Crickom 28. februarja 1953 odkril obstoj deoksiribonukleinske kisline, nosilke informacij v vseh živih bitij, z izjemo nekaterih virusov. Po poročanju revije New Scientist je Watsonov kontroverzni predlog, poenostavljeno povedano, pri številnih znanstvenikih sprožil tisti kemični proces, ki v človeku vzbudi reakcijo velikega začudenja, ki ji nato sledi fizična reakcija zavijanja z očmi. Mnogi Watsonovi kolegi so namreč odkrito podvomili tako v verodostojnost njegove teorije kot tudi v etičnost njegovega predloga.

Watson se je s svojo zamislijo tudi nesramno obregnil ob tisočletna razmišljanja filozofov o neuničljivosti ter univerzalnosti človeške neumnosti, ki so si jo recimo že stari Rimljani razlagali skozi idiom “nositi les v gozd”. Eden največjih francoskih razsvetljencev Voltaire je izjavil: “Edini način, da razumemo, kako matematiki dojemajo neskončnost, je ta, da opazujemo razsežnosti človeške neumnosti.” Ameriški mislec Harlan Ellison je kasneje dodal: “Dva najbolj razširjena elementa v vesolju sta vodik in neumnost.”
Slednja je globoko zasidrana v človeški družbi. Tehnologija je v zadnjem času resda izjemno napredovala, vendar napisi na mikrovalovnih pečicah, da te niso namenjene za sušenje domačih živali, niso naključni. Kot tudi ne napisi v živalskih vrtovih ob kletkah z levi: »Ne sklanjajte se čez ograjo!« Že sama ideja, da bi lahko človeško neumnost zdravili, je neumna in hočeš-nočeš potrjuje njeno vseprisotnost.

“Bodimo hvaležni bedakom,” je izjavil ameriški pisec Mark Twain, “ker brez njih mi ostali ne bi mogli uspeti.” Hvaležnost je ena stvar, da bi pa neumnost kot tako nagrajevali v nekem pozitivnem smislu, je pa že nekoliko bolj bizarna ideja. Ki pa vendarle ima svojo logiko. Gledano z vidika evolucije, ekstremno neumni ljudje praktično vsak dan bogatijo človeško vrsto tako, da na takšen ali drugačen način sebe izključijo iz človeškega genskega bazena. S tem, ko umirajo za posledicami svoje lastne neumnosti, dejansko skrbijo, da se njihovi geni ne prenašajo naprej. Čeprav morda zveni nekoliko sarkastično, gre tu, pa kakorkoli že obrnemo, za osnovno vprašanje naravne selekcije. »Zdi se mi logično, da otrok, ki poje preveč frnikul, ne zraste, da bi imel svoje potomce,« je pred leti ugotavljal ameriški komik George Carlin.

Priznanja evoluciji v akciji

Če torej že imamo Oskarje, Viktorje in pa nagrade za zmagovalce tekmovanj v žretju hot dogov, zakaj potem ne bi nagrajevali tudi ljudi, ki dejansko storijo nekaj pozitivnega za vse človeštvo? Kot recimo moški, ki je žongliral z ročnimi bombami in zraven eno po pomoti aktiviral (na Hrvaškem, 2001). Ali pa moški, ki je z vžigalnikom preverjal, če je v bencinskem tanku še kaj bencina (v Braziliji, 2003). Ali pa vsi tisti ljudje, ki skačejo z letal brez padal, ali pa se igrajo rusko ruleto s pehotnimi minami ter avtomatskimi pištolami. Da vsi ti primeri ne bi ostali nezabeleženi v zgodovini ter človeški zavesti, skrbijo tako imenovane Darwinove nagrade.

Darvinove nagrade »dodeljujejo častna priznanja vsem tistim ljudem, ki se sami odstranijo iz človeškega genskega bazena, tako da ali umrejo ali pa postanejo sterilni na najbolj možne absurdne načine.« Ker nagrajenci praviloma ne morejo osebno prejeti priznanj, se jim ta dodeljujejo prek interneta in sicer na spletni strani www.darwinawards.com. Nominirance za Darvinove nagrade lahko predlaga kdorkoli, pri čemer mora biti izpolnjenih pet pogojev.

Prvič, nezmožnost razmnoževanja. Glede tega pogoja obstaja še največ razprav. Kajti četudi je osebek postal nezmožen razmnoževanja zaradi smrti, obstaja možnost, da je za svoje potomstvo poskrbel že prej. Tudi v primeru poškodb spolnih organov obstaja možnost umetne oploditve. V izogib vsem debatam Darwinove nagrade za definicijo sterilnosti predlagajo koncept »neposeljenega otoka«. Če se na njem znajdeta dva osebka nasprotnega spola in eden od njiju zaradi določene neumne situacije postane nezmožen razmnoževanja, je kandidat za nagrado. Drugič, odličnost. Osebek mora izgubiti življenje na kar se da unikaten ter senzacionalen način. Če človek zaspi v postelji s prižganim cigaretom, je to nekaj povsem drugega, kot če prižge cigaret v skladišču smodnika. Samomori so izključeni iz nominacij ne glede na nivo njihove genialnosti. Na spletni strani je sicer naveden primer moškega, ki se je hotel ubiti tako, da je pojedel tablete, ki vsebujejo nitroglicerin ter se poskušal razstreliti z zaletavanjem v zid, vendar je njegov primer uvrščen zgolj v kategorijo »Častne omembe«. Tretjič, samoizbira. Med Darvinove nominirance ne sodijo osebki, ki jih je na neumen način ubil nekdo drug. Razen seveda, če niso tudi sami aktivno sodelovali pri spletu nesrečnih okoliščin. Četrtič, zrelost in razvitost. Nominiranec mora biti dovolj star. Za mejo je postavljena starost, ko osebek lahko pridobi vozniški izpit (16 let v ZDA). Nominiranec ne more biti umsko prizadeta oseba. In petič, verodostojnost. Dogodek mora biti preverljiv, kar nadalje pomeni, da o njem poročajo kredibilni (primarno angleško govoreči) medijski viri ali kredibilne priče. Ko so vsi pogoji izpolnjeni, je osebek nominiran za Darwinovo nagrado, o zmagovalcih pa odločajo obiskovalci spletne strani z ocenjevanjem.

O nastanku pobude podeljevanja Darwinovih nagrad je znanega bolj malo, vemo pa, da se je zamisel razvila skupaj z začetki komercialne uporabe interneta v 1980-ih, ko so si ljudje s celega planeta začeli izmenjevati informacije prek e-mailov. Nagrade se redno podeljujejo od sredine 1990-ih. Avtorica spletne strani darwinawards.com je Američanka Wendy Northcutt, ki je na Univerzi v Berkeleyju diplomirala iz molekularne biologije in zatem presedlala na Univerzo v Stanfordu, kjer je delala kot raziskovalka na področju nevroloških znanosti. Od leta 2000 je izdala že pet knjig o Darwinovih nagrajencih s skupnim naslovom Darwinove nagrade: Evolucija v akciji, Nenaravna selekcija, Preživetje najmočnejših, Inteligentni načrt ter Kloriranje genskega bazena. Niti o Wendy Northcutt ni veliko znanega; tudi sama se denimo na spletni strani v glavnem predstavlja kot »Darwin«. V enem izmed redkih intervjujev, ki ga je dala za medijsko hišo CNN leta 2001, je razložila evolucijo kontroverznosti nagrad: »Preden so te nagrade postale popularne, smo bili izolirana skupnost in če smo se delali norca iz teh ljudi, njihove družine niso mogle izvedeti. Toda bolj ko smo se širili, večja je bila nevarnost, da bomo resno prizadeli nekatere ljudi. (...) Včasih dobim e-maile, v katerih mi sporočajo, da so te in te stvari grozne ter da jih moram umakniti. Vendar jih ne morem, ker so preveč neumne.«
Na spletni strani je naveden citat neznanega avtorja: »Možno je, da je tvoj edini namen v življenju ta, da drugim služiš v opozorilo.« S tega vidika je darwinawards.com zakladnica koristnih nasvetov za daljše življenje, recimo da se enostavno ne izplača zaletavati v šipo v 11. nadstopju nebotičnika, da bi svojim sodelavcem dokazali, da je steklo neprebojno. Northcutt se pri opisovanju zgodb opira na anekdotični sarkazem in je najbrž prav zaradi tega deležna kritik.

Primer nominiranca za Darwinovo nagrado 2007 iz Srbije: »Znano je, da se pod vplivom alkohola zmrači um. Znano je, da divje mesojede živali in ljudje ne grejo skupaj. Kaj se zgodi, ko združimo vse tri? Pričakovali bi, da človek, medved in pivo skupaj tvorijo situacijo s smrtnimi posledicami. Takšen je primer 23-letnika, ki je nenamerno postal hrana Miše in Maše v beograjskem zoo-ju. (...) V medvedji kletki je bilo najdeno njegovo golo, zmaličeno telo skupaj s številnimi pločevinkami pive. Njegove obleke so bile povsem nedotaknjene, kar nakazuje na to, da se je medvedoma približal gol. Medveda, ki sta očitno ocenila, da so njegovi nameni tako slabi, kot so bili nepoučeni, sta izvršila hitro kazen...«

Kot nevrologinja Northcutt razume, zakaj pri posameznikih pride do primerov absurdne smrti. Kot je pojasnila za ameriški progresivni spletni portal salon.com: »Ko enkrat hipotetična 'super ideja' doseže kritično točko, ki sproži fizično reakcijo, je lahko vzporedna varovalna linija misli prepočasna, da bi ustavila fizično reakcijo, preden ta postane dejanje. (...) V toku parih sekund lahko naši možgani proizvedejo na tisoče odločitev. Pri nekaterih ljudeh pošiljanje informacij iz možganov do mišic traja nekoliko dlje kot pri drugih, zato imajo ti ljudje na razpolago več časa, da premislijo o posledicah in ustavijo dejanje, preden je prepozno.« Z Watsonovim predlogom, da bi neumnost lahko zdravili, se tako ne strinja tudi Northcutt. V istem intervjuju je o genu, prenašalcu človeške neumnosti dejala: »Če bi takšen gen obstajal, bi bil do danes že izkoreninjen.«

Neumna dejanja ljudi ne morejo biti zgolj vprašanje genetike, saj jim velikokrat botrujejo predvsem spleti okoliščin, ki predhodno izvirajo iz dveh stvari: človekovega dostopa do alkohola, orožja, razstreliva, helija, lepila, divjih živali, visokih stavb in pa človekove večne želje po avanturi. »Edini problem z genskim bazenom je ta, da ob njem ni nobenega reševalca,« je nekoč pravilno ugotovil ameriški komik Steven Wright.

In zmagovalci so?
Najbolj drzni Darwinovi nominiranci

Brazilski katoliški duhovnik Adelir Antonio de Carli je poskušal podreti rekord v letenju s pomočjo med seboj povezanih helijevih balonov. Duhovnik se je opremil s padalom, mobitelom in navigacijsko napravo GPS. Ko so ga vetrovi odpihnili nad Atlantik, je poklical na pomoč in hkrati ugotovil, da ne zna uporabljati GPS-a, zato je svojo usodo prepustil Bogu. Čez par dni je morje naplavilo njegovo truplo na obalo. Oče de Carli je dvakratni Darvinov zmagovalec, saj so duhovniki s sprejetjem celibata že avtomatično izključeni iz genskega bazena. (2008)

Prebivalec Teksasa Michael Warner se je zaradi velikih bolečin v grlu odločil, da se ga bo napil, hm, analno. Vase je zlil 3 litre šerija in tudi ko se je že onesvestil, je njegovo telo še naprej vsrkavalo alkohol iz rektalne votline. Zjutraj je bil mrtev. Njegova žena je izjavila, da mu to ni bilo prvič, namreč da se ga je napil analno. (2007)

Darren Manship iz Anglije se je po nakupu novega jopiča spraševal, če bi le-ta prenesel napad z nožem. In samo en način je bil, da to ugotovi. Vi bistvu dva, lahko bi jopič položil na zofo in ga poskušal preluknjati, vendar Darren se je odločil, da bo to preiskusil kar na sebi. Ni povsem jasno, kako se je uspel zabosti do smrti; možno je, da se je z nožem pritisnjenim ob prsa zaletel v zid. (2006)

Dva vinjena prijatelja iz Seattla, policija njunih imen ni objavila, sta neko noč sklenila, da je treba na licu mesta ugotoviti, kdo od njiju je bolj vzdržljiv. Nahajala sta se na nadvozu nad avtocesto. Preizkušnja? Visenje z ograje. Tudi potem ko je eden od njiju že odnehal, je zmagovalec vztrajal naprej dokler mu dokončno ni zmanjkalo moči v rokah in je padel z nadvoza pod tovornjak. (2005)

Neki vinjeni Avstrijec je, prepričan, da je nekje izgubil ključe, poskušal vstopiti v svoje stanovanje skozi kuhinjsko okno. Nekje na pol poti se je zagozdil in na koncu podlegel svoji vinjenosti z glavo v kuhinjskem lijaku. Tu je pomemben podatek, da je bil odtok zamašen. Med spanjem ali še prej je moški ponesreči odprl toplo vodo in se dobesedno utopil v lijaku. Policisti so bili izjemno zmedeni, tudi zato ker so v njegovem hlačnem žepu našli ključe.