Bolj žalosten megažur

ZAŽURAJMO SKUPAJ! so jumbo plakati po celi prestolnici na veliko sobotno rajanje že tedne prej pozivali mlade vseh starosti in barv, dokler so bile te barve vsaj od daleč rumene in modre. Ko sem se na dani dan ob dani uri bližal Tivoliju, je za mano ravno topotala študentska četica Dolenjcev, ki je krulila, kot bi bila v Planici, eden od njih pa je zašprintal kar čez rdečo luč na Celovški, da je lahko pred vsemi prostodušno uriniral ob kameno obcestno škarpo. Ajoj, sem si rekel. To bo spet eden tistih večerov … Pa na srečo ni bilo tako hudo.

V bistvu sploh ni bilo hudo, saj je bilo v Mali hali ob mojem prihodu vsega skupaj recimo 60 ljudi, od tega presenetljivo veliko (pet) samevajočih sivolascev, najbrž veteranov Lepene. Najboljši glagol za opis prizorišča bi bil, da je prazno 'zevalo' – in ko ti kljub izdatnim jumbotom prazno zeva mala hala, e, potem imaš problem. Da je bilo na tej točki ime igre lahko samo Minimizacija škode, je pričalo dejstvo, da so bile odklenjene samo male sanitarije, pa vseeno nismo čakali ravno v dolgi vrsti.

Škoda, se mi je zdelo, da se mladi niso masovneje odzvali temu nesebičnemu klicu, saj bi se lahko imeli vendar tako luštno! »Hej, hej, kdor ne skače, ni Slovenc!« je odmevalo iz zvočnikov pred objektom, in po malo verjetnem naključju so ravno takrat na prizorišče pripeljali dva paraplegika – ampak okej, morda sta bila Belgijca. Ko se je viža preklopila na 'Jodelehihi, jodelehihu, dobiva se na seniku!', sem opazil rumeno-modri kombi, iz katerega mi je prisrčen rumeno-modri brkonja podelil pollitrsko plastenko posebne namizne vode s preprostim, a globočinskim imenom SDS. 'SDS vas ne pusti žejnih!' je pisalo na hrbtni strani. Hip zatem so mi zarolali še tehno priredbo Prisluhni školjki, in naj se mi hiša pojavi na CNN-u, če nisem bil prav res malo ganjen.

Ob napovedani uri začetka prireditve je število vseh navzočih narastlo na že-bistveno-boljših 90, je pa res, da srca čisto vseh niso bila tako čista kot SDS-ova studenčnica. Mlad parček, ki se je usedel na tribuno tik za mano, se je recimo prav strupeno nakrohotal med listanjem SDS-ovih lepakov. »Pizda, ampak jaz BI kuli! A misliš, da jih talajo?« je prešinilo grabežljivo moško polovico, nakar sta se strinjala, da bosta šla lepak vreč nazaj v kontejner, da ne bi slučajno višala statistike obiskovalcev.

Do začetka koncerta prve skupine s tričetrturno zamudo se je publika skupaj z vsemi dedki, novinarji, redarji, skinheadi in naključnimi mimoidočimi okrepila na že skoraj 140 posameznikov.

Več v najnovejši številki Mladine.