Kultura / Lovec na praznine

»Enkrat sem v nočni vožnji skozi Ljubljano zagledal prazen svetlobni pano za oglase. Spreleteli sta me dve spoznanji. Prvo je bilo to, da tisti hip nisem bil podvržen presiji ali celo posilstvu reklamnega sporočila, ki bi moralo praviloma viseti na panoju. Nisem bil podvržen tistemu, čemur bi lahko rekli totalitarizem oglasov in kapitalizma. Po drugi strani pa mi je bila všeč tista svetloba. Zato sem šel domov po fotoaparat in pano poslikal.« Tako je dokumentarni fotograf in fotoreporter Mladine Borut Krajnc pred štirimi leti čisto po naključju začel projekt Praznine.
Postopoma je začel fotografirati še druge prazne oglasne površine in doslej mu jih je uspelo v Sloveniji ujeti nekaj več kot 70. Samo 70? Ne, kar 70. Čeprav so oglasne površine v zadnjem desetletju preplavile slovenska mesta in vasi, zaščitne ograje in kozolce, ceste in parkirišča, praznih panojev ni ravno veliko. V bistvu jih praktično ni. Vsi so polepljeni z oglasi. Zato je moral, ko je videl prazen oglasni pano, takoj odreagirati, in tudi če je odreagiral takoj, je bilo včasih že prepozno. Če je ponoči opazil prazen oglasni pano in se je ob šestih zjutraj vrnil s fotoaparatom, so ga plakaterji že prehiteli. Zato je naslednjič vstal ob petih in on prehitel njih. S fanti, ki lepijo oglase, je sicer ostal na distanci. »Ne, ne, nisem se legaliziral,« priznava Borut.
Njegova zbirka redkih panojev brez oglasov je zdaj v Cankarjevem domu na ogled na razstavi z naslovom Praznine.

Čar fotoreporterstva

Borut se je začel s fotografijo ukvarjati ob koncu osnovne šole. Čeprav ni imel lastnega fotoaparata, se je vpisal v fotokrožek in pustil vtis. »Mentor Jože Kozamernik mi je dal na koncu leta priznanje za dobro delo in to mi je veliko pomenilo,« se spominja. Fotografije je prvič javno objavil leta 1989 v študentskem časopisu Tribuna. Prinesel je nekaj fotografij s pustovanja v Benetkah in objavili so jih kar nekaj. »Glede na to, da je šlo za mojo prvo objavo, se mi je takrat to zdel velik dosežek.« Za Tribuno je potem začel slikati tudi aktualno dogajanje, ki ga je pred tem že beležil za lasten arhiv.
Takrat je še kazalo, da bo končal v drugem poklicu, saj je študiral ekonomijo. »Zanjo sem se odločil, ker je družboslovna veda. Politična ekonomija se mi zdi perfektno področje, ker tolmači človeške in kapitalske odnose.« A v tistem prelomnem času, ko se je Slovenija vse bolj oddaljevala od Jugoslavije, je dal prednost fotoreporterstvu. Za kratek čas je dnevnemu dogajanju sledil pri novonastali Demokraciji, katere glavni urednik je bil Igor Bavčar, odgovorni urednik pa Janez Janša. Že takrat je občasno objavljal tudi v Mladini. Takratni urednik Franci Zavrl ga je recimo skupaj z novinarjem Borutom Rizmalom poslal na intervju s priznanim ameriškim ekonomistom in nobelovim nagrajencem Johnom Kennethom Galbraithom. Ko so nekateri člani uredništva Demokracije postali ministri v prvi slovenski vladi in je časopis propadel, je tako postal in - z izjemo krajšega fotourednikovanja na Playboyu - tudi ostal eden od stalnih Mladininih fotografov.

Več si preberite v novi Mladini!