Požigalci čečenskih domov

International Herald Tribune je poročal, da so neznanci v zadnjih mesecih zažgali domove upornikov v različnih čečenskih pokrajinah. Tako so trije neznanci v maskah, oboroženi s puškami, ponoči prišli v dom Valentine Basargine. Po pripovedovanju Basarginove so ju s sinom odvedli iz hiše, to pa so polili z bencinom in zažgali. »To je za tistega, ki je izginil,« jima je navrgel zamaskirani moški s prepoznavnim ruskim naglasom. Tako naj bi obračunavali z vsemi, za katere sumijo, da imajo sinove med uporniki. Storilcev, ne teh in ne onih, ki so požgali druge domove, niso odkrili. Zato prebivalci in tudi pripadniki človekoljubnih organizacij opozarjajo, da so napadalci po vsej verjetnosti povezani s policijo in vojsko.
Prokremeljski čečenski predsednik Ramzan Kadirov je očitno sam pobudnik takšnega terorja.

Posredno priča o tem Ruslan Bačalov, ki je, kot poroča omenjeni časopis, takole pozval sina: »Če se ne boš vrnil, ti nikoli ne odpustim. Odpustil bom človeku, ki te bo ubil … nimam drugega izhoda. Oblasti in predsednik zahtevajo, da se moj sin vrne domov.«

A čečenske oblasti zatrjujejo, da o požigih ne vedo ničesar. »Nimamo nobenih informacij o tem, kar govorite,« je dejal predsednikov tiskovni predstavnik, čeprav številni indici kažejo, da to ni tako. Čečenski oblastniki so namreč v javnosti večkrat spregovorili o kolektivni krivdi družin, sam Kadirov pa je javno omenjal družine, ki imajo »sinove v gozdovih«, in jih povezal s kriminalnimi dejanji. Najbolj odkrit je bil njegov svetovalec in župan Groznega Muslim Kučijev: »Z vami se ne pogovarjamo na podlagi zakonov. Delovali bomo skladno s čečenskimi tradicijami … Zlo, ki so ga prizadejali vaši sorodniki v gozdovih, se bo vrnilo v vaše domove. Vsak izmed vas ga bo občutil na lastni koži.«

Res je, da so čečenski uporniki povzročili hude zločine, saj so odgovorni za samomorilske napade v moskovskem gledališču in v potniškem letalu, za zajetje talcev v šoli v Beslanu leta 2004, kjer je bilo ubitih na stotine ljudi, med njimi 186 otrok (nekaj soodgovornosti gre tudi na račun ruskih vojaških sil). Leta 2005 se je sicer zdelo, da je njihova moč zlomljena, vendar so lansko poletje okrepili svojo dejavnost. Natalija Estemirova, raziskovalka za Memorial, zasebno rusko organizacijo za človekove pravice, je dejala, da se mladi ljudje še vedno pridružujejo upornikom. »To je kot Palestina. Mladi gredo v gozdove, četudi vedo, da s tem ogrožajo svoje sorodnike,« pravi Esterimova in opozarja, da se najdejo med požganimi tudi nedolžne družine, žrtve krute čečenske vojne.