Jack, londonsko dno in njuna privlačnost

Ko v akcijski drami Sodni dan (Doomsday, 2008), ki se odvija v bližnji prihodnosti, ponovno izbruhe smrtonosni virus, se to zgodi v londonskem Whitechaplu, kjer po scenariju filma prebivajo odvisniki, prostitutke, nelegalni priseljenci… Oblast se brez omahovanja odloči ta vzhodni predel Londona žrtvovati oziroma ga potopiti s spuščanjem protipoplavnih pregrad v kanalih.

Prepričana sem, da ustvarjalci filma Whitechapla niso izbrali kar tako. Vzhodni London že od nekdaj slovi kot kraj, kjer bivajo priseljenci in se je odvijala industrijska revolucija. Toda območje whitchaplske podzemne postaje je zaslovelo zlasti zaradi 11 umorov žensk med letoma 1888 in 1891, ki jih pripisujejo Jacku Razparaču, in revščine, ki je kraljevala v tem predelu. Whitechapel je bil ob koncu 19. stoletja košček tretjega sveta v osrčju najbogatejšega imperija.

Na to protislovje opozarja razstava Jack the Ripper and the East End v londonskem Museum in Docklands. To je prva tovrstna razstava, ki se ukvarja z znamenitim serijskim morilcem in žrtvami, ki so ob koncu 19. stoletja živele v tej obubožani četrti.

Za sedem funtov, kolikor znaša vstopnina, si je mogoče do 2. novembra ogledati policijska poročila, povezana z raziskavo brutalnih umorov žensk; pisma, ki naj bi jih napisal Jack; nož, ki bi bil lahko orodje umorov. Poleg tega so obiskovalcem na ogled še: nekaj portretov moških, ki bi po mnenju policije lahko bili morilci, in 11 posmrtnih fotografij žrtev. Te so opremljene z opozorilom, da ogled lahko pri gledalcu povzroči potrtost.

Bolj od razkosanih ostankov žensk, pa so me presunile slike iz vsakdanjega življenja prebivalcev Whitchapla ter dokumenti iz posameznih delov razstave, in sicer »Bolezni« in »Prostitucija«. Vse žrtve so namreč služile denar s prodajanjem telesa.

»Čeprav nihče ne ve zagotovo, kdo je bil Jack Razparač, je najbrž eden najbolj priljubljenih sinov Londona,« so na spletni strani muzeja zapisali organizatorji razstave. Ime slavnega viktorijanskega serijskega morilca izvira iz pisma, ki ga je novinarjem v času umorov poslala anonimna oseba, ki je prevzela odgovornost za umore.

Za vzpon popularnosti Jacka Razparača je med drugim krivo sovpadanje umorov s širjenjem rumenega tiska v britanski kraljevini. Nedoumljivi, nerazkriti umori so se prepletli z nič manj skrivnostnim, malo znanim življenjem londonskega dna – Jack je v hipu postal najbolj prodajana zgodba, o čemer pričajo časopisne naslovnice, predstavljene na razstavi.

Toda tudi 120 let po umorih zgodba Jacka Razparača še zmeraj priteguje veliko pozornosti, saj vsaka generacija znova poskuša odkriti, kdo je bil morilec. Ljubitelji in strokovnjaki, ki se ubadajo z Jackovo uganko, so celo dobili ime »ripperologi« (od angleškega »ripper«). Vsako leto izide nova knjiga o Jacku, o njem obstaja več spletnih strani,redno pa se pojavljajo ugibanja o tem, kdo naj bi žrtve ne samo ubil, ampak jih tudi razkosal.

Ameriška pisateljica kriminalk Patricia Cornwell je recimo za potrebe raziskave primera porabila šest milijonov dolarjev. S tem denarjem je kupila več slik angleškega slikarja Walterja Sickerta, ki ga je v svoji knjigi (Portret morilca: Jack Razparač, primer zaključen) označila kot zločinca. Po njenem naj bi utemeljitelj angleškega impresionizma portretiral ravno umorjene ženske.

Vendar pa je umetnik Sickert le eden iz množice trenutno osumljenih. Na seznamu so se znašli še princ Albert Victor, liverpoolski trgovec bombaža, poljski Žid, ameriški zdravnik itd. Zdi se, da je lahko morilec vsak, najbrž pa je nerešenost tudi magnetizem tega primera.

Pa se vrnimo na Whitchapel, ki je zaradi umorov vsekakor pridobil. Razmere v tej četrti so se začele izboljševati ravno zaradi pozornosti, ki jo je pritegnil Razparač. Vendar pa je ena od komentatork, ki na razstavi spregovorijo s televizijskih zaslonov, našla vzporednice med današnjim in preteklim Whitchaplom, predvsem na področju izkoriščanja žensk.

Današnji Whitchapel še zmeraj spada med priseljeniške četrti, kjer so najemnine nižje kot drugje v Londonu. V bližini Commercial Roada pa je mogoče najti stavbe, ki so bile postavljene celo pred Jackom. Nekateri pubi se tako hvalijo, da je v njih gotovo popival serijski morilec.