Delitev Kosova: past ali rešitev?

Do izjave predsednika Srbije je prišlo takoj zatem, ko je časnik Politika objavil več besedil ob stoti obletnici “aneksijske krize”, ki je izbruhnila leta 1908, ko je Avstroogrska prekoračila svoj mandat v Bosni in Hercegovini in si pripojila to tedaj še turško pokrajino. V Srbiji je takrat prišlo do demonstracij, zaradi napetosti med Avstroogrsko in Rusijo se je svet znašel na robu vojne, toda Srbija in Rusija sta bili za nekaj čas prisiljeni pristati na priznanje “novega stanja”. Tudi zato je kasneje prišlo do uboja avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda v Sarajevu, ki ga je ubil bosanski Srb Gavrilo Princip, kar je bil povod za prvo svetovno vojno. Ob primerjavah nekdanje “aneksijske krize” z dogajanjem na osamosvojenem Kosovu in vojno v Gruziji, ki se je po oceni nekaterih zahodnih analitikov že končala z dejansko “aneksijo” Abhazije in Južne Osetije je bila kot ena od možnosti omenjena tudi rešitev, po kateri bi na osnovi nove pravice do samoodločbe manjšin Srbija morala razmisliti tudi o “rezervnem načrtu”, po katerem bi pristala na razdelitev Kosova, če bi bila pravica do samoodločbe priznana tudi drugim manjšinam.

Idejo o delitvi Kosova je verjetno prvi javno, že leta 1994 izrekel tudi srbski pisatelj Dobrica Ćosić, ko je leta 1994 v italijanskem časopisu za geostrateška vprašanja “Limes” napisal razpravo o delitvi Kosova. Osnovno idejo je kasneje razložil tako: „Da bi obstali, smo prisiljeni da se odrečemo delom, da bi rešili svojo nacionalno glavnino.” O tem vprašanju je nato leta 2004 napisal tudi posebno knjigo z naslovom “Kosovo.” Delitev Kosova je nato je javno omenjala tudi Sanda Rašković - Ivić, tedanja predsednica koordinacijskega centra za Kosovo in podpredsdnica DSS, kot možno rešitev pa so jo podprli tudi številni znani diplomati. V Srbiji se je zanjo ogreval pokojnoi premier Zoran Đinđić.

Legitimna možnost

Delitev: nekaj za vsakega?

Legalizacija državne črne gradnje