Pohlepni upokojenci

Uspeh stranke DeSUS na volitvah in omenjanje 1000 evrov pokojnine sta spodbudila razprave o »bremenu«, ki ga povzročajo upokojenci. Ne gre za novo, ampak le za oživljeno razpravo o prihodnosti pokojninskih sistemov v svetu in pri nas. Nanjo je močno vplivala objava znamenite študije Svetovne banke »Averting the Old Age Crisis«. Dejstvo, da je nastala v ustanovi, katere uslužbenci ne plačujejo davkov, zelo hitro »zaslužijo« pokojnino in v lastni menzi jedo močno subvencionirano kosilo, ni zmanjšalo pomena publikacije in njene verodostojnosti. Še več, publikacija je bila odločilna za uveljavitev ideje o nujni privatizaciji pokojninskih sistemov in je močno vplivala na pokojninske reforme v svetu, še posebej v večini nekdanjih socialističnih držav. Na zlom javnih financ zaradi pohlepnih upokojencev kar naprej opozarja Evropska komisija, posebno komisar Almunia. Njene »rešitve« problema, objavljene v različnih dokumentih Evropske komisije, je mogoče razvrstiti v tri skupine: demografsko, lizbonsko in finančno.

Demografske rešitve so dveh vrst: povečanje števila rojstev in migracije. Toda, celo če pustimo ob strani najbrž zanemarljiv vpliv države na »veselje do življenja«, ne gre spregledati, da bi povečano število rojstev kar četrt stoletja povečevalo »mladostno odvisnost« in šele nato začelo zmanjševati starostno. Z migracijami je še slabše. Starostne strukture prebivalcev držav EU se le malo razlikujejo, migracije, ki naj bi zmanjševale demografske probleme v razvitih delih EU, bi jih povečevale v manj razvitih delih, ti bi z njimi izgubljali sposobnejši del prebivalstva, ostajal pa bi jim samim sebi prepuščen starejši del prebivalstva. Mimogrede, tri baltiške države so po tranziciji izgubile že 15 odstotkov prebivalstva; najbrž najbolj sposobnega. Tudi migracije iz ostalega sveta v EU niso rešitev, če upoštevamo, da so poceni »delovna sila« v resnici ljudje.
Še bolj irelevantne so »lizbonske« rešitve, ki naj bi ustvarjale polno zaposlenost in družbo znanja, ta pa naj bi znanje prodajala drugim delom sveta. Najbrž vsaj zdaj že ni nobenega dvoma, da lizbonske mantre ne ustvarjajo ne delovnih mest ne družbe znanja. Malone vsa nova delovna mesta po sprejetju prve verzije lizbonske strategije so nastala na področjih, ki s strategijo nimajo nič opraviti. Prav tako je očitno, da nove in nove mantre prenovljene lizbonske strategije ne morejo preprečiti zdajšnje recesije in zagotoviti gospodarske rasti; bolj relevantno vprašanje je, kako dolgo recesijo Evropska unija sploh lahko preživi.

Med finančne rešitve sodita spreminjanje dokladnega sistema v naložbeni, oziroma povečevanje drugega stebra na račun prvega, ter privatizacija pokojninskega sistema. Prva prinaša le prerazdelitev na škodo solidarnosti in ima še vrsto drugih negativnih učinkov: visoke stroške, oscilacije in negotovost. Daleč najbolj usodno pa bi bilo »reševanje« problema pokojnin z zasebnimi pokojninskimi skladi. Prav pokojninski skladi so bili pomemben in stabilen vir dohodkov za ustvarjanje finančnih produktov in milijonske zaslužke prodajalcev finančne megle; zato je razumljivo, da so ga zagovarjali predvsem finančniki. Privatizacija ni nevarna le za upokojence, enako nevarna je za državne proračune, saj upokojencev, ki so izgubili privarčevano, država ne more pustiti umreti.

Kakorkoli, edini pokojninski sistem, ki lahko deluje, je takšen, kakršnega imamo, torej sistem medgeneracijskega finansiranja, bolj poznan kot sistem »pay as you go«. Trditi, da tu ni problemov, je narobe, a mogoče jih je reševati le s spremembami sistema, ne pa z njegovo odpravo.

Več si preberite v novi Mladini!