Prepovedan sadež
© Ksenija P. Hahonina
V vzhodnem delu mesta, na območju podzemne postaje Stratford, gradijo olimpijski stadion in še pet drugih športnih objektov. To je mogočno gradbišče, o velikosti katerega lahko trenutno sodimo le po nebesno modri ograji, ki obkroža prihodnjo olimpijsko vas. Več kot dva metra visok lesen zid se spušča tudi v kanal in s tem v celoti onemogoča dostop do gradbišča.
Zadnjih nekaj mesecev večkrat hodim vzdolž te ograje. Včasih postanem zelo radovedna in si zaželim, da bi jo preplezala. Ugotovila sem, da nisem edina. Vsake toliko se pred zidom pojavijo ljudje v skorajda lovskih telovnikih s fotoaparati in poskušajo najti luknjo, skozi katero bi lahko z gromozanskimi objektivi poslikali dogajanje za ograjo.
Pred dnevi pa sem opazila, da se želja po prepovedanem sadežu zavedajo tudi gradbinci. V ograji so namreč velike luknje – okna, »zastekljena« s prozorno plastiko. Ko pogledaš skoznje, vidiš le nekaj kupov zemlje in delovne stroje. Ob tej sliki te želja po plezanju čez ovire popolnoma mine. Pozneje sem »okna« v ograji videla tudi drugje v Londonu. Brez dvoma pametna poteza. Toda, kaj pa, če bi vsaka še tako siva ograja imela »okno«? Bi s tem življenje postalo manj skrivnostno in zanimivo?
