Učitelj na Kitajskem?

Kitajska. Pogled popotnika pritegnejo množice kolesarjev, peščev, taksistov, ki vozijo po svojih prometnih predpisih, in policistov sredi ceste v času prometne konice. Za zadnje pa se zdi, da s svojim delom povzročijo le še večji prometni kaos in neizogibne prometne zastoje.

Kot turista te prevzame prijaznost Kitajcev, starih in mladih, ki jih premaga radovednost in ti pristopijo, zvedavo povprašujejo vse mogoče in zdi se kot da nerazumevanje jezika sploh ni ovira. Povedali in vprašali bodo marsikaj, morda razumeli besedo ali dve v angleščini, sicer pa to ni pomembno, na obrazu bodo imeli pristen nasmešek, veseli bodo že tega, da lahko komunicirajo s tujcem, kar jim pomeni neizmerno zadovoljstvo. Zagotovo se bodo vsem sorodnikom, prijateljem in sosedom vsaj več dni hvalili da so govorili s tujcem, pa čeprav niso razumeli ničesar.

Življenje pa postane malce bolj realno in ne tako zasanjano, če se iz turista preleviš vsaj v začasnega prebivalca starodavne dežele. Stvari postanejo malce bolj jasne, ločnica med tradicionalnostjo in sodobnostjo postaja vse bolj meglena. Pregovor “Ne zaupaj Kitajcu” postane resnično dejstvo vpeto v realnost.

Mladi naivno prihajajo na Kitajsko poučevat angleščino, izkusit življenje v deželi tako drugačni od vsega, kar poznamo. Malokdo se zaveda, kaj lahko v resnici pričakuje, ko se enkrat vzpostavijo poslovni odnosi. Ko si na Kitajskem kot učitelj angleškega jezika, pogodba, ki jo podpišeš, nima večje veljave. Dostikrat se tudi popolnoma razlikuje od tiste, ki so ti jo ustrežljivo poslali prek interneta med dogovarjanem o zaposlitvi.

Redki so tisti, ki so s svojo službo, odnosi in s svojim delodajalcem zadovoljni že pri prvi zaposlitvi na Kitajskem. Ponavadi se vsi razočarano obrišemo pod nosom. Nismo navajeni na njihovo kulturo, na način komunikacije med Azijci, zato se počutimo ogoljufane.

Treba se je zavedati, da je kitajska kultura popolnoma drugačna, vendar se ti kot tujcu ni potrebno prilagajati vsemu in ti ni potrebno sprejeti vsega, kar ti kasneje naložijo kot tvoje delo.

Pomembno vlogo ima psiha. Naenkrat se znajdeš v tuji državi, ne znaš jezika, prepuščen si samemu sebi, malokdo pozna kitajske zakone, nihče ne ve, kje lahko dobiš nasvet, pomoč… Za kitajska podjetja pomeniš naivnega tujca in potencialno vrečo denarja. Za skoraj vse najdejo Kitajci primerno razlago in te prekanjeno prepričajo, da je to v njihovi državi normalno. Za nadomeščanje praznikov, selitev iz enega stanovanja v drugega (kvaliteta se ponavadi seveda zelo slabša), nelogične pogoje dela (delo učitelj angleškega jezika naj bi temeljilo na konverzaciji, a vodstva šol zahtevajo, da učenci med poukom memorizirajo besedila), za nenadne in nepredvidljive finančne stroške (ki bi jih naj plačal direktno podjetju, za katerega delaš)… Čeprav so ti obljubili lastno stanovanje, te dostikrat nastanijo še z drugimi tujci, vse skupaj pa pojasnijo, da je tako varneje za vse. In kot tujec seveda verjameš, pojasnilom svojih nadrejenih.

Vendar pa zadeve nikoli niso črno-bele. Izkoriščan boš tako dolgo, dokler boš to dovolil. Ko boš enkrat, dvakrat jasno postavil meje, zahteve in jih podprl z logičnimi in utemeljenimi razlogi, se odnos popolnoma spremeni.

Učitelji angleščine so na Kitajskem nujno potrebni. Dokler se tega zavedaš in tudi svojim šefom pokažeš, da si tukaj z razlogom, da nekaj prispevaš k učnemu sistemu, da učiš na svoj način (seveda je potrebno to dokazati s primernimi učnimi rezultati) in da se ne boš pustil izkoriščat, se odnos spremeni, začnejo te spoštovati, ti zaupajo in ti celo povišajo plačo. Življenje na Kitajskem tako postane spet malce bolj tradicionalno kot sodobno. Namesto smradu smeti, na ulicah ponovno zavohaš pečeno hrano, neonske luči imajo znova romantičen pridih in ne pomenijo le cenene razsvetljave, tvoje delo pa postane več ali manj takšno kot je opisano v “pogodbi”.

Življenje na Kitajskem za tujca je zgodba, ki si jo vsak piše sam.