Nedoumljiva Moskva

Še preden sem prestopila rusko mejo, so se na moskovskem letališču Domodedovo poleg skrajno resnih carinikov vame s televizijskih zaslonov zazrli še smehljajoči se ljudje. Vabili so k nakupu. Ko sem stopila z modernega bleščečega letališča na vlak, sem ugotovila, da je tudi v vsakem vagonu od štiri do šest zaslonov, obrnjenih v različne smeri, tako da oglasom ni bilo mogoče uiti. Štirideset minut pozneje sem se v Moskvi usedla v malo večji taksi »maršrutko« in ugotovila, da je tudi v njem zaslon, na njem pa ne »kar neki« oglasi, ampak poseben televizijski kanal, ki oddaja izključno za potnike »maršrutke«. Kar je pomenilo, da so se oglasi mešali z »danes se je zgodilo« in idiličnimi slikami narave in živali. Stekla mini avtobusa so bila po jesensko umazana, sopotniki pa so mi kazali hrbet, tako da mi ni preostalo nič drugega, kot poslušno požirati informacije z Maršrut TV. Ko sem iz »maršrutke« končno stopila v trgovino, so me tudi tam čakali zasloni, tokrat nad blagajnami, da se ne bi dolgočasila v vrsti in da bi izvedela, kakšne akcije me čakajo v bližnji prihodnosti.
Kamor koli sem pozneje šla po Moskvi, sem dobila občutek, da me vsepovsod zasledujejo televizijski zasloni. Kot da bi nevidna roka želela odklopiti možgane od resničnega dogajanja in jih priklopiti na čisto drugo resničnost, svet brez glavobola, bleščečih las in okusnih piškotov.

Doba sušija