Jaz te tožim, ti me tožiš, tožimo se vsi

Napisi na mikrovalovnih pečicah, da te niso namenjene za sušenje domačih živali, niso naključni. Napisi na zunanjem dnu plastičnih kozarcev v McDonaldsu 'Ne obračaj na glavo!' tudi ne. Navodila, da med vožnjo z avtodomom ne smeš zapustiti volana, da bi si skuhal kavo, prav tako ne. To so trije primeri, vendar spisek tovrstnih napotkov ter navodil se razteza skoraj v neskončnost, oziroma kot za svojo državo nasploh radi pravijo Američani: »Nebo je meja.« Ti vrhunski primeri resda v prvi vrsti pričajo predvsem o neverjetni mentalni degradaciji družbe, ki se ima za razvito, vendar imajo svoj logičen izvor ali, če hočete, smisel. So posledica dobljenih odškodninskih tožb, ki jih zoper raznorazna podjetja vlagajo potrošniki, ker v navodilih kupljenega izdelka ni pisalo to ali ono. Komik Doug Stanhope denimo ponazarja: »To je noro. Neka mama toži podjetje, ker je njen sin pojedel, kaj pa vem, zložljiv stol ali kaj podobnega in seveda umrl in zdaj mama toži za 15,4 milijonov dolarjev, ker nikjer na stolu ni pisalo 'Ni užitno!'. In seveda nič ne odtehta izgube juniorja kot 15,4 milijonov dolarjev. Potem pa ima ta ženska še pogum, da naokoli razlaga, češ da gre v bistvu zgolj za princip. Ej, če ti gre res samo za princip, potem toži za en dolar.«

V Ameriki je pač mogoče tožiti vsakogar za vse. Komik Lewis Black je denimo pred leti podal sledečo opazko: »Ko so prebivalci Alabame po objavi zadnje vladne raziskave ugotovili, da je njihova zvezna država nazadovala na zadnje mesto po kvaliteti šolskega sistema, so vložili odškodninsko tožbo proti Alabami. Kar seveda pomeni, da so prebivalci Alabame tožili sami sebe!« Ne pravimo sicer, da je s teoretičnega vidika položaj pri nas drugačen, saj se ljudje nasploh radi tožijo vsepovsod; vendar jje problem ameriškega pravnega sistema v tem, da temelji na precedenčnem pravu, kar pomeni, da je ena dobljena tožba, ne glede na nivo njene nesmiselnosti, pravna podlaga za primerljive tožbe v prihodnje.

Da najbolj bizarne in predvsem pohlepne tožbe, dobljene ali ne, ne bi zbledele iz javnega spomina, skrbijo tako imenovane Stelline nagrade, ki jih na spletni strani www.stellaawards.com podeljuje publicist Randy Cassingham ob pomoči dveh odvetniških strokovnjakov. Nagrade nosijo ime po Stelli Liebeck, ki se je leta 1992 polila z vročo kavo v McDonaldsu in utrpela opekline tretje stopnje. Kava je bila namreč par stopinj prevroča, kot bi po nekih brezupnih predpisih morala biti. Pa vendarle, zdravljenje opeklin jo je dejansko stalo 20.000 dolarjev, kar ji McDonalds ni želel povrniti, zato je tožila podjetje. Sodna porota je leta 1994 presodila njej v prid ter podjetju naložila plačilo 2,9 milijona dolarjev odškodnine. Sodnik je kasneje ta znesek znižal na 640.000 dolarjev. Nekateri mediji, med njimi denimo ABC News, so odločitev sodišča označili za »idealen primer pretiranih tožb«. Stella je postala inspiracija za številne ljudi in po internetu so kmalu zakrožilo nešteto podobnih zgodb z ameriških sodnih dvoran. Ker so bile številne izmed njih preprosto izmišljene, je Cassingham ustanovil omenjeno spletno stran, na kateri objavlja ter nagrajuje samo tiste primere, ki so dejansko preverljivi, torej resnični.

Preden preidemo na nekaj primerov Stellinih nagrad, velja zabeležiti še zelo dober in hvale vreden nasvet Douga Stanhopa, ki ga je podal na enem izmed svojih stand up nastopov v ZDA: »Vas zanima, kako lahko kot posamezniki prevarate ta sistem? Javite se za poroto. Vsi se ji vedno skušajo izogniti, vendar to ni prav, ker kot porotniki lahko res sprejmete dobre odločitve. Če vidite, da gre za nekega tipa, ki je na sodišču, ker je kadil travo ali počel kaj podobnega, kar se pač nikogar drugega ne tiče, lahko rečete: 'Ni kriv!' V bistvu bolj kriv kot očitno je, bolj smešno je, ko rečete: 'Ni kriv!' Če imate recimo nekega tipa, ki so ga na letališču dobili z vrečko kokaina v riti in tip na sodišču razlaga: 'Veste, vaša milost, delal sem na polju v Kolumbiji in potem me je oplazila neka strupena žaba, zaradi česar sem padel v delirij in potem sem prišel k sebi šele na ameriškem letališču, ko sem naokoli hodil z vrečko kokaina v riti.' In potem vi vstanete in rečete: 'Ej, meni se je zgodilo isto! Ni kriv!' In potem greste ven in se napijete s tem tipom.«

Izbor nagrad: