Apartheid je vendarle zmagal

Afriški nacionalni kongres, simbol temnopolte enotnosti in desetletja trajajočega boja za odpravo rasističnega režima v Južnoafriški republiki, pospešeno razpada. Kriza v ANK, ki je zadnjih 14 let vladal na političnem prizorišču te države, je sicer začela dosegati svoje vrelišče že na lanskem kongresu, ko je predsednik države Thabo Mbeki izgubil položaj predsednika ANK, ki ga je zasedel njegov strankarski 'kolega' Jacob Zuma, znan po svoji povezanosti sindikati in t.i. levičarskih nagnjenjih. Začela se je čistka znotraj stranke. Najprej so s ključnih položajev politične moči odleteli malodane vsi Mbekijevi zavezniki, septembra letos pa se je zgodilo celo to, da je ANK prisilil Thaba Mbekija k odstopu z mesta predsednika države, uradno zaradi škodljivih ekonomskih politik, ki jih je zastopal in izvajal. Zamenjal ga je Kgalema Motlanthe.
Ta dokaj nepredstavljiva poteza je označila konec ene dobe. Začel se je razpad ANK. Mbekijevi zavezniki množično izstopajo iz stranke in ustanavljajo novo, Ljudski kongres. Obe strani se sedaj v glavnem obmetavata z obtožbami, kdo je bolj odgovoren za ekonomsko opustošenje države, kdo je bolj elitističen in skorumpiran. Pri tem oboji pozabljajo, da so leta in leta bili eno, da so leta in leta skupaj in pod pokroviteljstvom mednarodnih finančnih institucij ter Velike Britanije kreirali ekonomske in socialne politike, ki so državo dokončno pahnile v bedo, iz katere se bo težko izkopala.
Roko na srce, do razpada ANK je neizbežno moralo priti. Da bi razumeli zakaj, je treba nujno preleteti nekatere najbolj očitne posledice štirinajstletne vladavine te stranke. Konec rasističnega apartheida leta 1994 je obeležil zgodovinski dogovor med Afriškim nacionalnim kongresom, takrat pod vodstvom Nelsona Mandele in belo vlado, ki se je simbolično otresla rasizma in večinskemu temnopoltemu prebivalstvu končno priznala človekove in državljanske pravice, ki naj bi jih ti odslej enakovredno uživali na svoji lastni zemlji. Toda dogovor je bil gnil in je dolgoročno gledano zagotovil le nadaljevanje aparthaida, tokrat z drugačnimi sredstvi, ekonomskimi. Nova demokratična oblast je Južnoafriško republiko dobesedno predala v roke Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada, ki sta s svojimi neoliberalnimi programi zagotovila, da je vsa dejanska gospodarska moč ostala v rokah privilegirane bele manjšine. Najvišjim temnopoltim politikom je bilo dovoljeno, da okusijo del te moči, vendar so v veliki meri ostali zgolj politični izvajalci ekonomskega apartheida, skorumpirana elita. Socialni standard temnopolte manjšine je medtem strmo nazadoval.
Ena izmed prvih posledic uvajanja neoliberalnih politik v JAR je bilo naraščanje brezposelnosti. Uradne številke kažejo, da se je brezposelnost od leta 1995 do 2002 povzpela iz 16 na kar 30 odstotkov. Vlada sama je v svojih poročilih priznala, da je med letoma 1995 in 2000 povprečni gospodinjski dohodek temnopolte družine upadel za 19 odstotkov in je leta 2000 znašal okvirno 3.700 ameriških dolarjev, medtem ko je pri belcih narasel za 15 odstotkov na skoraj 23.000 dolarjev. Razlike so do danes samo še naraščale in še naraščajo. K temu so veliko pripomogli tudi raznorazni programi privatizacije. V nekaj letih je bilo privatizirano skoraj vse, od zaporov do vodnih virov. Ena izmed posledic bliskovite privatizacije je predvsem občutno podraženje cen elektrike ter vode in sicer do te mere, da najrevnejša gospodinjstva z mesečnim dohodkom borih 70 dolarjev zapravijo že prek 30 odstotkov tega denarja za odplačilo položnic. Skupno dvajsetim milijonom ljudi sta bili že izklopljeni voda ali elektrika, ker si ju ne morejo več privoščiti.
Eden izmed bolj znanih primerov privatizacije je, ko so predstavniki Blairove vlade v Veliko Britanijo povabili južnoafriške državne uslužbence in jim razkazovali zasebne bolnišnice. Južnoafriška vlada ni vedela za finančne škandale, ki so spremljali privatizacijo v Veliki Britaniji in je zato svoje državne bolnišnice z navdušenjem začela prodajati tujim korporacijam. Tedanji britanski minister Kenneth Clarke je leta 1996 komentiral: »Privatizacija je bila v središču naših reform javnega sektorja tukaj v Britaniji. Ali lahko to, kar smo storili tukaj, izvozimo v Južnoafriško republiko? Verjamem, da zagotovo lahko...« Zaradi krize javnega zdravstva, ki mu zanko okoli vratu stiskata pomanjkanje državnih subvencij ter vdor zasebnih podjetij, ki dvigujejo cene svojih storitev, in zaradi vse manjšega dostopa do pitne vode, se po državi širijo številne bolezni, tuberkuloza, AIDS, kolera, malarija in tako dalje. Samo zaradi driske na leto umre 43.000 otrok, torej skoraj 120 na dan. Nikoli prej niso bile stvari tako hude, niti med rasističnim apartheidom. Zelo malo Južnoafričanov, okuženih z HIV-om, ima možnosti, da bodo dobili potrebna zdravila, ki bi lahko podaljšala njihova življenja.
Eden izmed vodilnih časnikov v državi Business Day, je junija 2003 komentiral: »Vlada je zavedena s strani velikega kapitala in ne vidi ničesar razen svojih kratkoročnih interesov.« Tudi Mandelov naslednik, predsednik Thabo Mbeki je že večkrat priznal, da problem obstaja in da vse več ljudi prepoznava ANK kot agenta domačih in tujih kapitalističnih lobijev. Vlada je v vseh teh letih izgubila veliko naklonjenosti in zaupanja med temnopoltim prebivalstvom tudi zaradi odprte sovražnosti do sindikatov, stavk in raznovrstnih kampanij proti privatizaciji. Letos je na ulicah Johannesburga prišlo do masovnih demonstracij, ki jih je organiziralo sindikalno gibanje Cosatu. Okoli dva milijona ljudi je protestiralo proti vladnim socialnim ter ekonomskim politikam in predsedniku Thabu Mbekiju. Tudi to je bil eden jasnih znakov, da bo Mbeki moral zapustiti svoj položaj.
Jasno je tudi, da razpad ANK ne bo prinesel koristi depriviligiranim temnopoltim prebivalcem. To, da je ANK prevzela t.i. levičarska struja, še nič ne pomeni. Njen glavni predstavnik, Jacob Zuma se sooča tudi z uradnimi obtožbami na račun korupcije in klientalizma. Gledano širše bosta obe stranki, tako ANK kot LK, predvsem razdelili temnopolto populacijo na dva dela, kar se že dogaja in, kot kaže, je pripadnost eni ali drugi politični opciji pogojena tudi s plemensko pripadnostjo. Do prvih uličnih obračunov med člani ANK in LK je tako že prišlo in možno je, da se bodo v prihodnje samo še stopnjevali.
Jasno je, da se belopolta manjšina v to ne bo vpletala; njen položaj ni ogrožen in od razpada ANK imajo lahko samo koristi. Malo bodo dali enim, malo drugim, ostalo pa zadržali zase. Divide et impera, so rekli Rimljani, deli in vladaj. Kakorkoli človek obrne dano situacijo, pride do istega zaključka: apartheid je preživel. In zmagal.