Rojevanje televizijskih zvezd

Po šestih tednih razkošnih koalicijskih pogajanj smo imeli samo nekaj dni časa razmišljati o precej skromnem koalicijskem sporazumu in glej, poslanci so povsem zadovoljni, ko imajo zgolj pičel teden časa za zaslišanje kandidatov za ministre! Minister je dober, ko mu njegovo ministrstvo pripravi bleščeče predloge zakonov in ko praksa pokaže, da so ti zakoni kljub mnogim amandmajem, uresničljivi. Minister je dober, ko si izbori več denarja iz proračuna, nazadnje pa ga še privarčuje. Lahko bi kdo pričakoval, da bo imel mandatar manj dela z izbiranjem in več z njihovo predstavitvijo v državnem zboru. Ni bilo tako. Svet opazujem seveda samo s stališča naraščanja kvalitete televizijskih programov: državnozborski odbori so namenjeni samo testiranju, kakšne ministre bomo naslednja štiri leta gledali na nacionalki in na komercialkah. Poslanci so imeli priložnost preveriti prihodnje televizijske zvezde. Jasno pa je, da tri ure ali pet ur zastavljanja vprašanj ne more prinesti kaj dramatičnega. Poslanci postavljajo vprašanja vsak zase, tako kot novinarji na tiskovkah. So pa razdeljeni na pozicijo in opozicijo. Ministrski kandidati so šele ministri v nastajanju, pač prepričujejo poslance, kako se njihove ideje ujemajo s poslanskimi pričakovanji. Prenosi iz državnega zbora so višek Janševih prizadevanj za demokracijo, vendar zasedanj vseh odborov hkrati pač ni mogoče prenašati. Televizija, ki sledi vzvišenimi idejam prenašanja demokratičnih dogajanj najširšim ljudskim množicam, ne računa na samega gledalca. Gledalec ne more spremljati nastajanja prav vseh prihodnjih ministrov. Ko pa se novinarji lotijo izbiranja poudarkov, pristnosti ni več. Paradoksalno pa je, da niti novinarji niti poslanci niso imeli prave priložnosti, da bi pretehtali bodoče ministre kot bodoče televizijske zvezde, kar seveda ni prav. Ni torej nič čudnega, da je vlado, komaj je sprejeta in zaprisežena, že potrebno slikati in vsaj tako prihraniti za večnost vsaj zunanjost že znanih predsednikov strank in poleg njih novih posameznikov! Ministri bi naj delovali kot posamezni avtorji sprememb, v celoti pa uspevali kot ekipa. Vendar televizija, ki drugače tako rada prenaša spopade med športnimi ekipami, navadno ne prenaša spopadov med ministrstvi. Vpliv prometa na zdravstvo ali vpliv gradnje najemniških stanovanj na zaposlovanje, vpliv zunanje politike na povečevanje izvoza, celo vpliv zviševanja plač na inflacijo, vse to so teme, ki jih morda nikoli ne bomo zasledili, pač zato, ker mora na televizijskem ekranu nenehno nastopati silna množica poslancev (posebno tistih iz prejšnjega sklica) in ker seveda po novem lahko nastopa tudi silna množica novih ministrov. Borut Pahor, novi predsednik vlade, ponavlja svoje zelo lepe misli o sodelovanju z opozicijo pri reševanju krize, vendar stari predsednik vlade Janez Janša lahko v hipu pojasni, da krize v Sloveniji sploh ni. Hudobno lahko pripomnimo, da če bi bilo bistveno več brezposelnih v Sloveniji, bi se bistveno zmanjšala gneča na cestah in tudi bistveno povečala gledanost televizijskih programov, kar bi dolgoročno seveda nujno vplivalo na program.Televizijski junak, posebno, če je minister, mora naleteti na ostre nasprotnike in mora v težki borbi zmagovati v konfliktih! Če pomislimo, kako malo ministrov prejšnje vlade je pravzaprav prišlo do velikih vlog na malih ekranih, pa še to samo tisti, ki so se znašli v prav posebej nerešljivih razmerah, se potem lahko vprašujemo ali ne bi politika in televizija pomagala novim ministrom že tako, da bi Janšev in Grimsov nenehen prenos državnozborskih dogajanj preprosto ukinili.