Avstrija dobila “postano” vlado

Potem ko so avstrijski socialdemokrati (SPÖ) in ljudska stranka (ÖVP) dosegli dogovor o ponovnem oblikovanju vladne koalicije, sta predsednika SPÖ in ÖVP, Werner Faymann in Josef Pröll sporočila tudi imena prvih ministrov. Novi avstrijski kancler bo 48-letni Faymann, finančno ministrstvo pa bo prevzel Josef Pröll. Rudolf Hundstorfer iz SPÖ naj bi prevzel ministrstvo za socialo, ta stranka naj bi dobila tudi ministrstva za delo, infrastrukturo in zdravstvo. SPÖ bo tako prevzel ministrstvo za zdravstvo, ki je bilo doslej v domeni ÖVP, pravosodni resor, ki ga vodila socialdemokratska ministrica Maria Berger, pa bo prešel v roke ljudske stranke. Ta je dobila dobila tudi finančno, zunanje in notranje ministrstvo, kot tudi ministrstvo za gospodarstvo, ki bo pristojno tudi za družino ter razširjeno ministrstvo za znanost, pristojno še za raziskave. Ljudska stranka bo vodila tudi resor pravosodja in kmetijstva, poleg državnega sekretarja v finančnem ministrstvu pa bo imela še sekretarja v gospodarskem ministrstvu.
Novi zdravstveni minister bo tako Alois Stöger, Gabriela Heinisch-Hosek bo postala ministrica za zdravstvo, Doris Bures pa bo ministrica za infrastrukturo. Claudia Schmied bo ostala ministrica za šolstvo, Norbert Darabos pa bo postal minister za obrambo. Urad za medije bo vodil Faymannov šef kabineta Josef Ostermayer. Nova vlada bo sicer uradno prisegla šele čez dva tedna. Za razliko od prejšnjega predsednika vlade Alfreda Gussenbauerja, ki je bil hkrati tudi minister za šport (novinarji so ga kritizirali, da si je to ministrstvo določil kot svoj “hobi”) novi predsednik avstrijske vlade poleg kanclerske ne bo opravljal nobene dodatne funkcije.

“Vlada kot postana, brezokusna kava”

Nova vladna, ekipa, ki jo znova sestavljata isti vladajoči stranki, le s to razliko, da imata tokrat še manj podpore v palamentu, je bila v avstrijskih medijih dočakana precej zadržano. “Hladna kava v ponedeljek zjutraj je približno enako vznemirljiva kot opis koalicijskih pogajanj, z drugimi besedami – postano in brez okusa,” se je glasil prvi komentar voditelja na prvem kanalu avstrijskega nacionalnega radia takoj potem, ko je bila znana odločitev o sestavi prihodnje avstrijske vlade. To je, kot piše avstrijski Standard, dokaz, da gre sestavljanje avstrijske “da-ne-morda-retro-velike-koalicije” na živce ne zgolj navadnim državljanom, temveč tudi profesionalcem, ki so po službeni dolžnosti prisiljeni, da vsakodnevno poročajo o političnem dogajanju v Avstriji.

SPÖ in ÖVP sta sicer na volitvah 28. septembra ohranila prvi mesti, vendar pa so slavili predvsem desničarski svobodnjaki (FPÖ) in Zavezništvo za prihodnost Avstrije (BZÖ), ki so jima volivci namenili bistveno več glasov kot na zadnjih volitvah leta 2006. V 183-članskem parlamentu na Dunaju ima zato po zadnjih volitvah socialdemokratska (SPÖ) 57 poslancev, Ljudska stranka (ÖVP) 51, Svobodnjaška stranka (FPÖ) ima 34, nekdanje Haiderjevo Zavezništvo za prihodnost Avstrije (BZÖ) pa ima 21 sedežev. Avstrijski Zeleni imajo v parlamentu 20 mest, vendar kljub pričakovanjem nekaterih avstrijskih komentatorjev niso vstopili v novo avstrijsko rdečo-črno vlado. Skupaj imata SPÖ in ÖVP 108 sedežev oz. 59 odstotkov poslancev, tako da v parlamentu nimata dvotretjinske večine.

Za odnose s Slovenijo bo najpomembnejša odločitev o novih zunanjepolitičnih usmeritvah Avstrije. Avstrijska zunanja politika bo znova v rokah Ljudske stranke,  zunanji minister pa bo Michael Spindelegger. Dosedanja zunanja ministrica Ursula Plassnik se je namreč odločila, da ne bo “figov list za vlado” ter da ne namerava sodelovati v zavezništvu s “sovražniki EU.” V koalicijski pogodbi so namreč zapisali formulacijo, da koalicijski stranki ne bosta podpirali iniciative o referendumu o vprašanjih EU, razen v primeru, če bi ga ena od njiju izrecno podpirala. Po oceni Plassnikove je ta del pogodbe preveč ohlapen in predstavlja “past” za sicer evropsko usmerjeno vlado. Ker nasprotuje referendumom, s katerimi bi lahko Avstrija ovirala širitev EU, se je Plassnikova iz načelnih razlogov odločila, da v novi vladi ne bo več sodelovala. Wernerju Faymannu je pred tem predlagala, da zamrzne možnost za razpis referedumov v zvezi z EU za dobo petih let, vendar novi predsednik avstrijske vlade tega predloga ni sprejel. Ursula Plassnik ni izključila možnosti da kandidira za kakšno od mest v EU.

Tujcem nenaklonjen zunanji minister Avstrije

Novi avstrijski zunanji minister Spindelegger prihaja iz vrst avstrijske Ljudske stranke, kjer je svojo kariero začel v strankinem sindikatu ÖAAB. Leta 1989 je postal sindikalni sekretar za evropske zadeve , v devetdesetih letih pa poslanec avstrijskega parlamenta, kjer je bil predstavnik za zunanjo poitiko v Ljudski stranki. Kandidature za različna visoka mesta so se mu večkrat ponesrečile, končno je 2006 postal predsednik parlamenta. Med sodelavci je ostal zapisan kot umirjen in korekten politik. V nekoliko drugačni luči se je pokazal ob razpravi o istospolnih zvezah, razburjenje pa je povzročil tedaj, ko se je zavzel zoper povišanje družinske pomoči za otroke, saj bi na ta način lahko po njegovem mnenju preveč “pridobile” družine priseljencev v Avstriji. Ob tem je zanimivo, da novemu avstrijskemu zunanjemu ministru ne manjka pravnega znanja, saj je leta 1959 rojeni Spindelegger nekoč delal tudi kot asistent na pravni fakulteti na Dunaju. Sebe opisuje kot “prepričanega krščanskega demokrata in aktivnega zastopnika delavskih interesov”, poleg zunanje politike pa so mu blizu predvsem vprašanja “socialne pravičnosti.” Novi avstrijski zunanji minister je poročen in oče dveh sinov, kot svoj življenski moto pa navaja stavek “koplji, kjer stojiš!”

Dolge sence preteklosti

Novo avstrijsko vlado čaka veliko dela, hkrati pa oslabljena rdeče-črna vlada, ki se že danes nahaja pod resnim pritiskom desne opozicije, skupaj z novim zunanjim ministrom ni prav nikakršna garancija za posebej tople slovensko-avstrijske odnose v prihodnjem obdobju, ki ga bo zaznamoval tudi svetrovna finančna kriza. Avstrijska vlada si je sicer v ambiciozen program zapisala veliko finančnih ciljev, njen program pa je z dosedanjih 160 strani narasel kar na 267 strani. Vendar med prednostnimi cilji nove avstrijske vlade ni mogoče zaslediti tudi ureditve vprašanja dvojezičnih tabel na avstrijskem Koroškem, kjer sodba avstrijskega ustavnega sodišča, kot tudi določila člena 7. Avstrijske državne pogodbe (ADP) še naprej ostajajo neuresničena. Tudi dosedanja pogodba, ki bi morala biti uresničena poleti leta 2007 je določala le iskanje rešitve “s širokim soglasjem” prebivalstva in ob pomoči posebnih “peticij” ki bi jih podprl “določe odstotek” prebivalstva, lahko namestili nove dvojezične table. Ta določila so avstrijski večini na Koroškem dala v roke “veto” na postavitev tabel, nejasen pa je ostal tudi kriterij odstotka zahtev, na podlagi katerih bi dvojezične table lahko sploh postavili.

Tuji mediji oblikovanje avstrijske vlade spremljajo z veliko pozornostjo tudi zaradi evropskega bojkota Avstrije leta 2000, ko so v vlado vstopili Haiderjevi svobodnjaki. Letošnji uspeh desnice je bil še veliko večji. “Dejstvo, da je tretjina Avstrijcev glasovala za eno od dveh desnih strank kaže na nevarne premike v nacionalnem značaju. Nekaj gnilega mora biti v psihi Avstrijcev, ki so si dovolili, da so tretjino protestnih glasov proti sredinskim stankam dobile stranke skrajne desnice” je po volitvah napisal škotski list Scotsman ter glasove za desne stranke ki “idealizirajo nacistično preteklost” označil kot dokaz, da v Avstriji niso sposobni obračunati z lastno pošastno preteklostjo. Kot razlog za to tuji komentatorji navajajo tudi dejstvo, da v Avstriji, ki je ob pomoči sovjetske okupacije “razveljavila” priključitev k Nemčiji, nikoli ni bila izvedena denacifikacija.
Da bi bilo to zelo potrebno pa dokazujejo tudi podatki, da so Avstrijci kljub temu, da so predstavljali samo 8 odstotkov prebivalstva tretjega rajha, sestavljali 14 odstotkov enot SS, od tega štirideset odstotkov v enotah, ki so zagrešile genocid.