Brezžično omreženje Ljubljane
Večina semaforjev bo opremljena s kamerami, ki se bodo aktivirale, ko bodo zaznale, da je vozilo naredilo prekršek. Te kamere bodo lahko nastavljene tudi za morebitno zaračunavanje vstopa z vozilom v središče mesta
© Borut Peterlin
Projekti mestnih omrežij WLAN, na splošno imenovani MuniFi (Municipal WiFi), se v razvitem svetu pojavljajo že več let. V ZDA je bila ena izmed temeljnih ambicij številnih MuniFijev poskrbeti za vseprisoten in poceni dostop do interneta za vse prebivalce. Čeprav so Američani »izumili«, oziroma vsaj popularizirali širokopasovni dostop do interneta, so se njihovi ponudniki že leta nazaj zacementirali na svojih položajih in v razvoj osnovnih omrežij vložili znatno manj kot njihovi evropski in daljnovzhodni kolegi. Posledično imajo danes v ZDA v povprečju nižje hitrosti prenosa, saj telefonske linije niso primerne za najnovejše tehnologije xDSL, kabelska omrežja so daleč od evropskih 100 Mb/s rekordov, optika do doma pa so le mokre sanje. Evropski trg (razen britanskega, ki je dokaj blizu ameriškega) je po drugi strani dokaj napreden, pri čemer je infrastruktura slovenskih ponudnikov med boljšimi, sploh na področju optike.
Zato je kar nekaj ameriških mest je prišlo na zamisel, da bi to vrzel v infrastrukturi zapolnili z brezžičnimi omrežji. Tehnologije WLAN so na prvi pogled odlična rešitev, vendar se je pri sami vpeljavi precej zalomilo. Frekvenčni spekter za omrežja WLAN je namreč brezplačen in večanje števila baznih postaj začne na neki točki motiti signal. Prav tako zidovi, drevesa in druge ovire znatno zmanjšajo zmogljivost omrežja, ki ga zaradi motenj ni mogoče ojačati z dodatnimi baznimi postajami. Tako so se stroški izgradnje omrežja nezadržno večali, kakovost dejanske storitve pa je bila za končne uporabnike precej podpovprečna. Kljub temu je mestom, kot je San Francisco, uspelo na omrežja WLAN priklopiti uporabnike v revnejših delih mesta, ki si drugačnega dostopa do interneta ne bi mogli privoščiti.
Ljubljanski koncept