Rupel si je sodbo spisal sam

Predsednik republike Danilo Türk je v pogovoru za Radio Slovenija storil pričakovan korak in pokončal vse veleposlaniške upe nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ki si je želel oditi na mesto veleposlanika v Avstrijo. Predsednik države je namreč izjavil, da Rupla ne bo potrdil za veleposlanika, tudi če bi ustrezno spremenili zakon o zunanjih zadevah, ki kot pogoj za opravljanje veleposlaniškega mesta med drugim določa tudi sedemletno službovanje na zunanjem ministrstvu. Predsednik Slovenije je kot razlog, zaradi katerega ne bo imenoval Dimitrija Rupla za veleposlanika v Avstriji, navedel pomanjkanje zaupanja vanj. S tem je Danilo Türk dokončno pokopal vse možnosti nekdanjega zunanjega ministra, da postane veleposlanik v Avstriji.

Predsednik države ni privesek vlade

Kajti celo če bi Rupel uspel dokazati, da je bil “uradnik” in ne izvoljeni politični funkcionar, kar je malo verjetno, brez imenovanja s strani predsednika države ne more na Dunaj. Povsem neverjetno je tudi, da bi to imenovanje Dimitrij Rupel lahko “iztožil”, kajti ni sodišča, ki bi lahko predsednika države prisililo v to, da stori nekaj, kar je v nasprotju z njegovo vestjo in njegovimi prepričanji. V skladu z mednarodnimi pravili je namreč vsak veleposlanik praviloma odposlanec suverena, v primeru Slovenije torej predvsem odposlanec predsednika države. Vloga predsednika države v procesu potrjevanja veleposlanikov je po slovenskem zakonu in v skladu z Dunajsko konvencijo veliko več od zgolj protokolarnega “overjanja” odločitve vlade. Predsednik države ni zgolj nekakšen privesek vlade. Za odpošiljanje nekega veleposlanika v drugo državo je, preprosto povedano, potrebno soglasje vlade in predsednika države. Predsednik države kot suveren je seveda odgovoren državljanom, ki so ga izbrali in je dolžan ravnati po zakonih Slovenije. Toda to nikakor ne pomeni, da mora predsednik države nujno zgolj izvrševati odločitve vlade o imenovanju veleposlanikov, še posebej ne tedaj, kadar ima sam upravičene zadržke do predlaganih imenovanj.

"Ljudje, ki naj bi zastopali državo, morajo uživati polno zaupanje te države, vključno s predsednikom države, ki jih imenuje," je dejal Türk in med razlogi za zavrnitev Rupla omenil tudi mnenje pomembnega dela koroških Slovencev in svoje lastne izkušnje. "Gre tudi za moje izkušnje, ki jih imam iz časa teh kandidatur, kjer nisem dobival celovitih in dobrovernih informacij in zaradi tega moje zaupanje tu ne obstaja. In to je bil tudi zelo pomemben del mojega odločanja," je dejal predsednik Slovenije za Radio Slovenija.

Da bi imenovanje Dimitrija Rupla za veleposlanika v Avstriji “lahko bila prva zapravljena investicija nove vlade”, da so argumenti v prid Ruplovega imenovanja “na zelo trhlih nogah” ter da je pri Dimitriju Ruplu “očitno predvsem veliko pomanjkanje najbolj temeljnih lastnosti, ki jih potrebuje vsak diplomat” smo v članku “Nelojalen, neptrpežljiv, nestanoviten” v Dnevni Mladini napisali že v trenutku, ko je prejšnja vlada svoj predlog spornih imenovanj veleposlanikov poslala v parlamentarni postopek. Tedaj smo tudi zapisali, da je Dimitrij Rupel “poosebljenje antidiplomata” in navedli številne primere, ko je dokazal, da je bil v dosedanjem delu ne le nestrokoven, pač pa tudi “nelojalen, nepotrpežljiv, zahteven, vzkipljiv in nestanoviten”, zaradi česar bi bilo imenovanje v Avstrijo predvsem “v škodo Slovenije in njene manjšine.”

Predsednik države je navedel dva resnično pomembna vsebinska razloga za neimenovanje Dimitrija Rupla za položaj veleposlanika v Avstriji – mnenje pomembnega dela koroških Slovencev in svoje lastne izkušnje. Glede Ruplovega odnosa do manjšine ni dvoma, da je dolgoletni zunanji minister zaupanje slovenske manjšine izgubil predvsem zato, ker do Avstrije nikoli ni pokazal niti najmanj pokončnosti. V času Ruplovega vodenja MZZ se je Slovenija tudi mlačno odzvala na avstrijske izjave, s katerimi so avstrijski zunanji ministri Sloveniji odrekali vlogo naslednice državne pogodbe. Ob Haiderjevih ostrih izjavah v času Drnovškove vlade je Dimitrij Rupel redno ostajal brez komentarja. Povsem pa je kredibilnost v zvezi z zastopanjem slovenskih interesov v Avstriji izgubil leta 2006, ko je pristal na namero Dunaja, da z dvetretjinsko večino v parlamentu zahteve slovenske manjšine v Avstriji preprosto odpravi in s tem izniči uresničitev ADP. To namero je najprej razkril Karel Smolle, ki je opozoril na nekatere sporne note slovenskega zunanjega ministrstva.
Slovensko zunanjo politiko je v tem času v pogovoru s podpisanim ostro kritiziral tudi dr. Matevž Grilc, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS). Na vprašanje, ali je razočaran nad odnosom slovenske zunanje politike do manjšine, je oktobra leta 2005 dejal, da je dolgo v politiki in zato “besede razočaranje na poznam.” Vendar je hkrati navedel tudi nekaj vsebinsko pomembnih ocen Ruplovega odnosa do vprašanja interesov slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. “Smo v položaju, ko Slovenija od osamosvojitve naprej preprosto ne ve, kaj naj bi počela s svojimi manjšinami. Imamo neko parlamentarno resolucijo iz leta 1996, ki je res odlično zastavljena, ampak dejansko ni vredna niti papirja, na katerem je napisana. In danes je Slovenija celo zainteresirana za to, da bi se pogajali s temi brambovci, torej s Heimatdienstom in Abwehrkampfom. Dobili smo občutek, da si Slovenija tudi zaradi problemov, ki jih ima s Hrvaško, ne želi težav z Avstrijo. Nimamo seveda nič proti dobrim odnosom med Slovenijo in Avstrijo, toda Slovenija bi tu morala bolj odločno zastaviti svojo besedo za manjšino. Ali pa bi se lahko, če ima že tako dobre odnose z Avstrijo, z avstrijsko vlado dogovorila za neko pametno rešitev. Tega bomo veseli. Vendar v zadnjih petnajstih letih glede koroških Slovencev in Slovencev v Italiji Slovenija preprosto nima nobene strategije. V času socializma smo imeli tu odprtih kakšnih tisoč delovnih mest, potem je vse to čez noč izginilo. Sedaj nimamo ničesar več. Trenutno dobivamo pomoč, toda zgolj za delovanje kulturnih projektov in podobno, ni pa nobenih projektov za uporabo evropskih sredstev, oživljanje gospodarstva v tej obmejni regiji in podobno. Na Južnem Tirolskem je na primer povsem drugače...Povsem napačno je tudi razmišljanje nekaterih v Ljubljani, češ da so naši problemi samo še vprašanje nekaj let, potem pa manjšine na Koroškem tako več ne bo in bo problem rešen. To je napačen pogled. Slovenski jezik in pripadnost narodu sta temelj slovenske države. In če danes tako malomarno ravnamo s to identiteto, je vprašanje, kakšna bo usoda te identitete v sami Sloveniji” je tedaj opozoril Matevž Grilc in s tem ostro kritiziral ravnanje zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Toda namesto da bi zunanje ministrstvo spremenilo svoje poglede, se je vlada odločila za – discipliniranje novinarjev. Že kmalu je bil na primer z Dunaja odpoklican dopisnik Dela Matija Grah, saj naj bi tudi on na podoben način “napačno” poročal o dogajanjih v Avstriji. Dejansko pa je zgolj kritično in točno poročal o napačni zunanji politiki Slovenije.

Nenačelna intervencija

Drug, enako pomemben razlog za Ruplovo neimenovanje na položaj veleposlanika je seveda tesno povezan z njegovim ravnanjem v času predsedniške kampanje v Sloveniji. Tedaj je Dimitrij Rupel – podobno kot z razkrivanjem zaupnih pogovorov s finsko veleposlanico v času parlamentarnih volitev letos – aktivno posegel v politično dogajanje in to tako, da je poskusil očrniti delo Danila Türka. Ne le, da MZZ tudi v trenutku, ko je bil sedanji predsednik države resen kandidat za naslednjega generalnega sekretarja OZN,ni storilo prav ničesar, da bi mu pomagalo pri aktivnem lobiranju za ta položaj. Nasprotno, v času predsedniških volitev je bil Rupel osebno, kar je v pogovoru s podpisanim tudi javno priznal, odgovoren za umazano kampanjo proti Danilu Türku. Sedanji predsednik države, ki je doktoriral na temo “Načelo neintervencije” je namreč doživel “nenačelno intervencijo” MZZ, ki je v sporočilu za javnost zapisalo, da je Türk v času osamosvajanja Slovenije leta 1991 - predstavljal Jugoslavijo. S trditvijo, da je nekdanji slovenski veleposlanik Danilo Türk v času, ko je bil še član podkomisije OZN za preprečevanje diskriminacije in zaščito, storil nekaj nedopustnega, ko je »zastopal Jugoslavijo«, je slovensko ministrstvo za zunanje zadeve pravzaprav poskusilo kot lažnivca očrniti predvsem enega od kandidatov za predsednika države.

Manever ni uspel. Da se je Danilo Türk zavzemal za osamosvojitev Slovenije, prepričljivo dokazuje njegov članek, objavljen v International Herald Tribune med osamosvojitveno vojno, 12. julija 1991. V njem je ugotovil, da »jugoslovanskih federativnih civilnih institucij praktično ni več«, in jasno zapisal, da bo »vsaka rešitev jugoslovanske uganke morala vsebovati neodvisnost Slovenije«. Nenavadno je tudi, da je MZZ Türku očitalo tisto, kar je prav v tistem času počel celo sam vodja slovenske diplomacije Dimitrij Rupel. V svojih spominih na ta čas je 5. decembra 2005 v Delu zunanji minister zapisal, kako se je udeleževal zasedanj KVSE. »Septembra sem se na konferenco pritihotapil kot član avstrijske delegacije (ki jo je vodil Alois Mock), novembra pa so me povabili v jugoslovansko delegacijo, ki jo je vodil Borisav Jović. Na KVSE sem v različnih časih sodeloval kot predstavnik treh različnih držav, kar je najbrž svojevrsten dosežek,« je tedaj priznal Rupel. Ob tem je Dimitrij Rupel je pri Türku, kar je potrdil pisatelj Branko Gradišnik, še sredi leta 1992 naročal izhodišča za govore.

Toda še bolj pomembno je to, da je Danilo Türk v članku za Herald Tribune opozoril tudi na dejstvo, da »jugoslovanski primer kaže potrebo po ponovni temeljni presoji načela ozemeljske celovitosti in njegovih praktičnih posledic«, ter s tem opozoril na pomembno novost, da namreč to načelo ne more veljati tudi v primerih, kadar same države niso utemeljene na podlagi samoodločbe. S tem je Türk vsem, ki so se upirali intervenciji JLA v Sloveniji, dal na voljo vrsto prepričljivih argumentov za obrambo suverenosti Slovenije kot nove države.

Prav zato je bila Ruplova intervencija proti Danilu Türku neupravičena in zmotna. Utemeljena je bila na zgrešeni makiavelistični logiki, po kateri je tistim, ki so na oblasti, od časa do časa dovoljeno povedati kakšno »plemenito laž«. Ob tem ni dvoma, da je bil Dimitrij Rupel osebno odgovoren za to laž. Dimitrija Rupla sem pred letom dni (19.11.2007) med intervjujem vprašal, zakaj se je tudi osebno vpletel v volilno kampanjo “na strani Lojzeta Peterleta.” Dimitrij Rupel je odgovoril: “Ne verjamem, da se je kdo v vladi vpletal v predvolilno kampanjo, razen da so vladne stranke podpirale Lojzete Peterleta…Če pa mislite na sporočila našega ministrstva, pa je stvar drugačna. Ko so se odprle polemike glede dejavnosti dr. Türka v času osamosvajanja smo šli pogledati v arhive in nato smo samo javno objavili to, kar smo našli. In v tem ne vidim nobenega problema.” Rupel je ob tem dejal, da ima s Türkom, ki mu je “čestital za uspeh na volitvah” tudi povsem “korektne odnose”, ter da so na MZZ zgolj objavili “dejstvo”, da je sedanji predsednik “na primer zastopal tudi Jugoslavijo v Ženevi”, česar pa Rupel tedaj menda v začetku devedesetih sploh “ni vedel” in se je “to pokazalo šele pri pregledu dokumentacije.”

Na ugovor, da to seveda sploh ni res, saj je bil sedanji predsednik zgolj izbran kot strokovnjak iz te države, nato pa je bil plačan s strani OZN ter da je delal po svoji vesti kot strokovnjak in da z Jugoslavijo zato ni imel ničesar več, je Rupel zgolj dodal, da je to, da je bil Türk član jugoslovanske delegacije “pač del objektivne informacije.” Še več, na jasno vprašanje, “ali ste vi odobrili, da gre takšna informacija iz hiše?” je Dimitrij Rupel odločno dejal: “Jaz sem odgovoren za to. Saj s tem ni nič narobe, ker ta informacija ni neresnična.” Ne samo to, zavrnil je tudi možnost, da je s to svojo potezo storil napako. “Jaz vas prosim, da me ne poskusite pripraviti do tega, da bi zanikal neko preprosto dejstvo. Vsi moramo spoštovati dejstva. Gospod Türk je v času, ko smo se tukaj borili z jugoslovanskimi vojaki, ko smo bili na barikadah in ko mi niso dovolili, da poletim z Brniškega letališča, pač pa s celovškega - takrat je dr. Türk sedel v Ženevi. Kot prav razumem, so gospod Peterle in še kdo to povedali javno in če o tem obstajajo dokumenti ni nič slabega, če se je to javno potrdilo,” je odgovoril Dimitrij Rupel.

Glede na vse zapisano ni nič nenavadnega v tem, če je Rupel sicer dobil “agreman” iz Dunaja, hkrati pa ga ni dobil tudi od slovenskega predsednika. Dimitrij Rupel lahko danes še tako toži, da se mu godi krivica in išče pravico na sodiščih, toda nikakršnega dvoma ni, da si je s svojim nenačelnim odnosom do slovenske manjšine v Avstriji, pomanjkanjem sodelovanja s predsednikom države in enako nenačelnim ter nekorektnim vpletanjem v predsedniške volitve v Sloveniji - svojo sodbo spisal sam.