Kaj čaka evropskega delavca?
Delovni čas je med članicami Evropske unije že dolgo kamen spotike. Po še vedno veljavni direktivi o delovnem času iz leta 1993 je namreč maksimalni delovni teden 48 ur, vendar pa direktiva dovoljuje, da se to povprečje izračuna v štirih mesecih. Omogoča torej, da so lahko delovni tedni tudi daljši od 48 ur, a morajo biti v štirih mesecih izravnani na povprečje 48 ur. Poleg tega direktiva vsebuje še dve določili oziroma odstopanji, ki omogočata skoraj neomejeno podaljševanje delovnih ur; štirimesečno obdobje za izračunavanje povprečja se lahko že zdaj razširi na eno leto, a le v posebnih primerih in na podlagi kolektivnega pogajanja. Članicam EU je tudi omogočeno, da se delodajalci sploh ne držijo določila o največ 48-urnem delovnem tednu, ampak ga lahko na podlagi prostovoljnega sporazuma s posameznim delavcem prekoračijo – to se imenuje izjema ali "opt-out". Po tej direktivi je bilo Evropski komisiji naloženo, da v sedmih letih od začetka njene veljavnosti preveri, kaj omenjeni dve odstopanji dejansko pomenita za delavce. To je komisija tudi storila, toda zaradi zahtev nekaterih članic Unije, da je treba ti dve izjemi zaradi prevelike zlorabe ukiniti ter vztrajanja Velike Britanije in Irske pri nasprotnem, torej njuni ohranitvi, se do danes ni skoraj nič spremenilo. Nobena stran namreč ni zbrala potrebne večine za preglasovanje.
BOJ MED RAZLIČNIMI INTERESI