Kako je nasedel Pahor

Borut Pahor je s svojo odločitvijo, da Dimitrija Rupla, s strani predsednika države zavrnjenega kandidata za veleposlanika v Avstriji, postavi na položaj svojega “posebnega odposlanca” za zunanjo politiko, storil resno, morda celo katastrofalno napako. Na prvi pogled je sicer mogoče razumeti razloge, zaradi katerih se je Pahor odločil za svojo potezo. Pahor se je verjetno želel pokazati v vlogi širokogrudnega politika, kot tolerantnega, združujočega, nezamerljivega predsednika vlade, ki se tudi do svojih nasprotnikov obnaša nadvse prijazno, ki torej zna predvsem odpuščati in presegati strankarska nasprotja – torej kot pravi antipod politiki, ki jo je vodil izključujoči Janez Janša. Toda očitno je, da se je Borut Pahor že pred volitvami tako resno vživel v to vlogo “združujučega politika” in se morda psihološko celo tako zelo pripravil na možnost skupne  vladavine s SDS, da je z eno od svojih prvih vladnih potez izgubil vsako mero.

Trhli Pahorjevi argumenti

Da je temu res tako, ni mogoče sklepati samo po burnem, dobesedno eksplozivnem odzivu tisočev bralcev elektronskih forumov, ki so na vseh elektronskih mestih s pronicljivimi kritikami skoraj enoglasno obsodili Pahorjevo potezo. Da je Pahor storil resno napako, je bilo mogoče ugotoviti tudi po hladnem odzivu iz urada predsednika republike in kritikah, ki so jih v zvezi s to potezo izrekli številni novi vladi sicer naklonjeni politiki in analitiki v Trenjih na POP TV.

Pahor je v obrambo svoje odločitve navrgel več neresnih argumentov. Tako je na primer zatrdil, da je bilo po predsednikovi zavrnitvi “na njem", da najde rešitev, da ne bi prišlo do “spora”, ki si ga ne želita ne on in ne predsednik države. Istočasno je zatrdil, da ne vidi razloga, zakaj bi se odrekli človeku, ki ima "v beležnici vse telefone svetovnih politikov”, hkrati pa je pa je relativiziral tudi vsa dosedanja Ruplova dejanja, saj naj bi šlo za "človeka z izjemnim zunanjepolitičnim opusom”, pri katerem pa naj ne bi bilo nenavadno, da ga nekateri ne marajo, saj bi Pahor rad videl “ministra s tako dolgim opusom, da nekdo ne bi bil s čim nezadovoljen". Opozicijski poslanci, zlasti Branko Grims, so ob tem navajali še potrebo da Pahor pokaže “odločnost”, ker je Ruplu pač dal “besedo”, da bo rešil njegov problem oziroma da je odločnost želel pokazati zato, ker je že ob prvem zapletu glede Ruplovega imenovanja javno izjavil, da ne vidi razloga da Rupel ne bi bil imenovan za veleposlanika v Avstriji in javno dejal da ” če minister Rupel ni primeren, kdo bi potem lahko bil”.

Pahorjevi argumenti ne morejo zdržati resne kritike. Glede zadnje izjave je popolnoma jasno, da se je Pahor preprosto povedano – prenaglil. Svoje mnenje o Ruplu je povedal še predno je prevzel vlado in s tem v neprijeten položaj spravil prav predsednika države, ki je imel v zvezi z imenovanjem novih veleposlanikov resne zadržke. Pahor je, kot je nekoč dejal francoski predsednik Chirac za države “nove Evrope” ob Vilenski izjavi, ob tem zapletu z Ruplom preprosto “zapravil dobro priložnost, da molči”. Povedano preprosto, Pahor je s svojo izjavo prejudiciral problem imenovanja veleposlanika Rupla in je s tem storil popolnoma enako napako kot prejšnja vlada, ki se je v postopek imenovanja spustila brez posvetovanja s predsednikom države. Predsednik države pa seveda ni nikakršen “privesek države" ali celo “hodeče pero”. S tem je Pahor sam povzročil “spor”, ki ga sploh ne bi bilo, če ga ne bi povzročil sam, še predno je prevzel vlogo predsednika vlade.

Kar se tiče same vloge Rupla, ki naj bi bil za Slovenijo tako zelo nenadomestljiv, je Pahorjeva izjava prav tako hudo bosa, pretirana in skregana z zdravim pojmovanjem države. Tista menda zelo pomembna beležnica z zelo zaupnimi telefonskimi številkami tujih državnikov - če jo Dimitrij Rupel res ima – seveda sploh ne bi smela biti “Ruplova beležnica” pač pa je zgolj lahko beležnica slovenske države, ki bi jo Rupel moral pustiti kar na mizi svojega naslednika Samuela Žbogarja, ko mu je predajal posle in razkrival “skrivnosti, ki jih v glavnem že ve”. Kajti vse tiste telefone je Rupel dobil zgolj zaradi svoje funkcije – predsedujočega OVSE, predsedujočega Svetu EU in kot zunanji minister, vse te funkcije pa je lahko opravljal le zato, ker je bil zunanji minister slovenske države, ne pa zasebnik, ki bi mu tuji državniki zaupali pomembne informacije zato, ker bi morda tako zelo cenili Ruplovo diplomatsko virtuoznost. Pahor je s svojo kratkovidno izjavo tako žal celo javno legitimiral celo prisvajanje državnih informacij s strani zasebnikov in uvedel prakso dovoljenega informacijskega ropa državnih institucij.

Ob vsem tem je poveličevanje “telefonske beležnice” tudi v popolnim neskladjem z dejanskim stanjem. Podpisnik teh vrstic je sedel na številnih sestankih, ki jih je zunanje ministrstvo z Ruplom na čelu organiziralo za izbrani krog urednikov nacionalnih medijev, na katerih je Rupel še kot šef MZZ-ja pojasnjeval, kakšne silne težave ima naša diplomacija v zvezi z vspostavljanjem stikov z nekaterimi državami. Še prav posebej pa se je Dimitrij Rupel pohvalil, da so na primer francoski politiki postali slovenskim uradnikom “zelo dostopni” prav v trenutku, ko se je Slovenija pripravljala na prevzem predsedovanja EU. Tudi to je dokaz, da so kontakti s tujimi diplomati odvisni od vloge, ki jo ima država in ne od osebnih poznanstev diplomatov in politikov, ki so tako ali tako v večini primerov omejena samo na trajanje njihovih mandatov. 

Vse to je seveda v globokem razkoraku tudi s prakso ostalih evropskih držav. Kljub svojim debelim telefonskim beležnicam nemški zunanji minister Dietrich Genscher ni postal zunanjepolitični svetovalec Gerharda Schroederja in Schroederjev zunanji minister Joschka Fischer ni postal zunanjepolitični svetovalec ali celo “posebni odposlanec” (?!) sedanje nemške kanclerke Angele Merkel. Isto velja tudi za Giannija de Michelisa, pokojnega Robina Cooka in ne nazadnje za sedanjo ameriško zunanjo ministrico Condoleezzo Rice. Res je, da naj bi ameriški predsednik Barack Obama presegel strankarsko delitev tudi z ohranitvijo Roberta Gatesa na mestu obrambnega ministra, toda tudi ta izjema je vsekakor povezana z izborom precej manj kontroverzne osebnosti, kot pa je to v Sloveniji Dimitrij Rupel. In kako je z “diplomatskim opusom” Dimitrija Rupla? O tem opusu smo že veliko pisali, zato naštejmo samo najbolj kontroverzne poteze.

Past večtirne zunanje politike

Dimitrija Rupla si je slovenska javnost zapomnila kot arogantnega, nelojalnega in prekucniškega politika, ki je večkrat zamenjal politično stran, toda vedno tako, da je obdržal funkcijo. Mesto ljubljanskega župana je pustil zato, da bi odšel za veleposlanika v Washington, od tam pa je javno napadal svojega šefa Borisa Frleca in ga na koncu izrinil s položaja. Rupel je Slovenijo umazal tudi s tem, ko je v njenem imenu z “Vilniuško izjavo” podprl napad ZDA na Irak, s tem pa podprl tudi agresivno vojno in deloval v nasprotju z načeli OZN in mednarodnim pravom, ki absolutno (pravila jus cogensa oziroma načela, ki po sodbah Meddržavnega sodišča veljajo erga omnes) prepoveduje agresivno vojno kot zločin proti miru. Ob tem je Rupel v preteklosti lagal o tem, kako v Sloveniji mediji napadajo NATO, to podkrepil z neverodostojnimi podatki iz nepravilno izvedene “raziskave” MZZ, ki jo je skrival pred javnostjo, dokler tega nečednega početja ni razkrila Mladina. Dimitrij Rupel je leta 2005 in 2006 deloval tudi proti interesom slovenske manjšine na Koroškem, ko je podpiral dokončno rešitev manjšinskega vprašanja ob pomoči avstrijskega zakona, podprtega z dvotretjinsko večino, v nasprotju z interesi manjšine in brez možnosti presoje avstrijskega ustavnega sodišča. Ob tem je bil Dimitrij Rupel letos celo kaznovan s strani informacijske pooblaščenke, ker je po razkritju diplomatske depeše, ki je pokazala, na kakšen način Slovenija sprejema navodila od ZDA nezakonito brskal po osebnih podatkih svojih uslužbencev. Da diplomatsko službo razume predvsem kot funkcijo, ki mora biti prilagojena njegovim povsem osebnim potrebam, pa je dokazal tudi ob posojanju svojega službenega vozila (skupaj z voznikom) svoji soprogi za družinske nakupe ter ob zahtevi, da naj mu rezidenco v ZDA prestavijo bliže Washingtonu, saj njegova soproga Marjetica ne zna voziti avtomobila. Če k temu dodamo še odkrito vmešavanje Rupla v predvolilno kampanjo in zlorabo diplomatskih informacij za obrambo interesov Janeza Janše ter njegov neutemeljen napad na Danila Türka, češ da je leta 1991 deloval v nasprotju z interesi Slovenije, kot nekakšen član “jugoslovanske delegacije”, potem bi mera morala biti res že polna.

Vsak normalen predsednik vlade bi se po takšnem opusu zahvalil Dimitriju Ruplu za sodelovanje in mu zaželel srečo na volitvah čez štiri leta. Predah bi gotovo koristil tudi Sloveniji. Toda v Sloveniji so normalne najbolj nenormalne zadeve – in zato se je Ruplu znova uspelo pririniti do državnega korita. In tokrat celo tako, da bo po slovenski zunanji politiki lahko lomastil kar medtem ko se bo napajal iz (finančnega in informacijskega) korita pri predsedniku vlade, v vlogi nekakšnega “nadministra”? Kaj to pomeni za odnose v državi, je seveda jasno. Če predsednik vlade zaupa nasvetom Dimitrija Rupla, ki mu predsednik države Danilo Türk niti najmanj ne zaupa, to seveda logično pomeni, da bo tudi predsednik države poslej precej manj zaupal zunanjepolitičnim ocenam predsednika vlade, ne glede na uradna sporočila, da je vse v najboljšem redu.

Ta sklep seveda velja tudi za zunanje ministrstvo, kjer je Samuel Žbogar z Ruplom v Pahorjevem kabinetu dobil neprijetnega nadzornika svoje zunanje politike, ki bo obenem seveda ostal zaupnik prvaka največje opozicijske stranke Janeza Janše. To, da si Borut Pahor želi “enotnosti” na področju zunanje politike je seveda nadvse hvalevredno, toda če ta enotnost pomeni tudi prenašanje najbolj zaupnih delčkov informacij, ki jih dnevno dobiva vlada naprej, vse do vodje opozicije, potem bo afera z “diplomatsko depešo”, ki smo jo doživeli januarja, pravi mačji kašelj v zvezi s tem, kar nas šele čaka. In ne samo to – Slovenija, ki je imela velike težave z “dvotirno zunanjo politiko” že zaradi razprtij med Janezom Drnovškom in Janezom Janšo ter še pred tem zaradi podobnih “šumov v komunikaciji” med Dimitrjem Ruplom in Lojzetom Peterletom (pa tudi predsednikom Milanom Kučanom in tedanjo vlado) se s tremi močnimi osebnostmi na področju zunanje politike (Danilom Türkom kot predsednikom države, Ivom Vajglom kot predsednikom Odbora za zunanjo politiko in Dimitrijem Ruplom kot “posebnim odposlancem”) ter uradniškim zunanjim ministrom brez resne politične zaslombe vrača v obdobje večtirne zunanje politike, pri kateri znova ne bo jasno, kdo je za kaj odgovoren in kdo izvaja čigavo politiko.

Vse skupaj pa je na koncu še največji udarec predvsem za Pahorjevo kredibilnost kot šefa države. “Nikoli se ne postavi v položaj iz katerega se ne boš mogel umakniti, ne da bi izgubil obraz in iz katerega ne moreš napredovati brez velikih tveganj,” sporoča eno od temeljnih pravil, ki jih vsem diplomatom na srce polaga Harold Nicholson, ki je napisal najbolj znano delo o sodobni diplomaciji. Borut Pahor je s svojo prvo neprevidno izjavo o tem, da ne vidi razloga, da Rupel ne postane veleposlanik v Avstriji storil prav to – sam se je postavil v položaj, iz katerega se ni mogel umakniti drugače, kakor da je nato storil še en, hujši korak naprej - naprej proti breznu izgube kredibilnosti in zaničevanja s strani tistih, v imenu katerih je bil izvoljen in ki so za “levo vlado” glasovali prav zato, ker jim je bilo tudi “poln kufer” Ruplove arogance in nesposobnosti.

Kdor ne verjame, naj si prebere 19. poglavje “Vladarja”, ki ga je napisal slavni Niccolo Machiavelli, z naslovom “O zaničevanju in sovraštvu, ki se ju je treba ogibati.” V njem Machiavelli svetuje vladarjem, da naj se izognejo vsemu, zaradi česar jih ljudje zasovražijo in zaničujejo. “Kadarkoli se bo temu izognil, bo storil svojo dolžnost in zaradi drugih grdobij ne bo zabredel v nobeno nevarnost…Zaničevanje pa si nakoplje, če o njem mislijo, da je muhast, lahkomiseln, mehkužen, strahopeten, cincav. Tega se mora vladar izogibati kot nevarne čeri in si prizadevati, da si bodo njegovim dejanjem priznali veličino, srčnost, resnobnost, neomahljivost. ..Zategadelj končujem, da se mora vladar bore malo meniti za zarote, če mu je ljudstvo naklonjeno. Kadar pa ga sovraži in črti, se mora bati vsega in vsakogar.” Pahor zato, žal, že na začetku svoje vladavine ni pokazal odločnosti, pač pa le muhavost, lahkomiselnost in mehkužnost ter s tem, na veliko veselje opozicije - nasedel na Ruplovo čer.