Strankarska kolega Franc Pukšič in Dimitrij Rupel

Televizija je pretirano jedrnato in daleč premalo vztrajno poročala o izstopu Franca Pukšiča iz poslanske skupine Slovenske demokratske stranke. Franc Pukšič sicer ni izstopil iz Slovenske demokratske stranke, vendar to, da bo župan Desternika od slej naprej samostojni poslanec, pomeni, da je na obzorju civilna Slovenska demokratska stranka. Kaj to nakazuje možnost, da bo stranka, ki jo je s takšno strastjo oblikoval Janez Janša, nenadoma doživela frakcijske boje?
Sedeminštirideset odstotkov občanov Desternika je glasovalo za Franca Pukšiča. Franc Pukšič je bil še pred nekaj dnevi lahko predvidljivo uspešen kandidat za vse naslednje volitve! Nobena stranka si ne more privoščiti, da bi izpustila iz rok takšnega poslanca! Slovenski volilni sistem proizvaja izbrance, praviloma župane, ki lahko kateri koli stranki zagotovijo eno mesto od štirih potrebnih za vstop v državni zbor. Stranka, ki se kar tako odreče Francu Pukšiču je brez dvoma objestna ali pa zmešana od žalosti. Lahko zdaj pričakujemo, da bo šla SDS po sledovih nekdanje LDS izpred štirih let?
Razpad LDSa pred štirimi leti je prinesel stranko »Zares« in Gregorja Golobiča in Katarino Kresal z ostankom LDS. Ne samo to, ta razpad je prinesel na oblast Socialdemokratsko stranko z Borutom Pahorjem! Tako se pač moramo spomniti, da je izstop Franca Pukšiča na televizijskih ekranih zasenčil Pukšičev strankarski kolega Dimitrij Rupel, tisti hip, ko ga predsednik države ni potrdil za veleposlanika na Dunaju in še bolj, ko se je Borut Pahor odločil, da Rupla vzame za svetovalca! Nekdo, ki ima Rupla za svetovalca, je povsem primeren za koalicijski sporazum z Janezom Janšo, še več, takšnega politika bi v kombinacijah že lahko upoštevali kot del Slovenske demokratske stranke!
Ker Franc Pukšič in Dimitrij Rupel sta si bolj podobna kot je videti na prvi pogled. Če si je Pukšič v svoji občini Destrnik zagotovil tako rekoč doživljenjski mandat in ga bo samoumevno zagotovil vsaki stranki, ki bi ga slučajno uspela pridobiti zase, potem je pač podoben Dimitriju Ruplu, zunanjemu ministru različnih koalicij, ki si vedno podaljša rok trajanja in ki zagotavlja samemu sebi nenadomestljivost. Že pred štirimi leti sem napovedal, da je Janez Janša izgubljen, ker si je v vlado pripeljal prestopljenega zunanjega ministra Dimitrija. Šele po štirih letih se je izkazala resničnost te predpostavke. Vendar Borutu Pahorju ni dovolj: namenoma izziva usodo! Zakaj torej ne postavi Franca Pukšiča za kulturnega ministra? Ali vsaj za ministra za Slovence po svetu? Zunanje ministrstvo je zadnjih dvajset let več ali manj podobno občini Destrnik, ne glede na strukturo in kvalifikacije zaposlenih, je Rupel zunanjo politiko ustvaril kot popolno preslikavo kakšne izmed manjših slovenskih občin, kjer je najvažnejše predvsem to, da ima župan petdesetodstotno podporo. Borut Pahor je sam poudaril, kaj mu je pri Dimitriju Ruplu najbolj všeč: da ga vsi tuji državniki poznajo in imajo tako zelo radi! Za nobenega zunanjega ministra ali predsednika vlada na tem svetu ni ničesar lepšega kot zunanji minister, ki že dvajset let oponaša manjšo slovensko občino, torej na primer občino Desternik! Če je takšna taktika uspešna, ni razloga, da ne bi prav vsako ali skoraj vsako slovensko ministrstvo oponašalo to neverjetno občino Desternik! Kot je s takšno občino prav vsako ministrstvo lahko prijazno, ker to pač ne stane veliko, je s takšnim zunanjem ministrstvom, kot ga z izjemnimi napori ustvaril Rupel, pač lahko prijazna prav vsaka država na svetu.
Putin in Berlusconi sta prijatelja, če bi bila prijatelja še Janša in Putin ali vsaj Rupel in Putin, bi nihče ne jemal denarja slovenski manjšini v Italiji. Celo Joerg Haider je bil prijatelj z Gadafijem in s Sadamom Huseinom. Če bi bil Rupel prijatelj z Gadafijem in Sadamom Huseinom, bi Slovenci na Koroškem že davni imeli slovenske krajevne napise, pa četudi v arabščini.