18 let prenove ruske pravoslavne cerkve

Aleksij II. je bil na čelu ruske pravoslavne cerkve od leta 1990 kot petnajsti patriarh po vrsti. Med njegove glavne zasluge spada združevanje 80 let sprtih delov pravoslavne cerkve: ruske pravoslavne cerkve v izseljenstvu in Rusiji. Konflikt, povezan z dogodki po oktobrski revoluciji leta 1917, se je zdel nepremostljiv, bil pa je tako globok, da predstavniki ločenih delov več kot 80 let niso smeli niti prisostvovati skupnim mašam.

Aleksej II. po očetu izhaja iz nemške družine (von Rüdiger, Redigeer), ki je v XVIII. stoletju sprejela pravoslavje. Globoko verni oče Alekseja II., Mihail Ridiger, se je po oktobrski revoluciji umaknil v neodvisno Estonijo, kjer se je februarja 1929 rodil bodoči patriarh. Njegova mati Jelena Pisarjeva je bila hčerka polkovnika ruske carske armade, ki so ga usmrtili boljševiki. Že v otroštvu si je mali Aleksej Ridiger želel postati duhovnik.

Leta 1961 je bil izvoljen za episkopa v rojstnem Talinu in Estoniji, čez tri leta pa je postal arhiepiskop. Leta 1968, ko je bil star 39 let, je postal metropolit Novgoroda in Leningrada, kar je ostal vse do leta 1990, ko je bil izvoljen za novega patriarha ruske pravoslavne cerkve. Na tem položaju je tik pred razpadom Sovjetske zveze nasledil umrlega patriarha Pimena I.

V času Alekseja II. so v središču Moskve ponovno zgradili mogočno katedralo Kristusa Odrešenika, ki so jo leta 1931 razstrelili v okviru socialističnega boja proti religiji, opiju za ljudstvo, in na njenem mestu zgradili letno kopališče. V osemnajstih letih vlade patriarhata Alekseja II. je bilo mogoče opaziti vedno nove cerkve, samostane in kapelice po vsej Rusiji. V njegovem času je pravoslavna vera pridobila vpliv v šolah: poskusno je bil v nekaterih regijah Rusije uveden pouk pravoslavja v osnovnih šolah. Dostop do duhovne oskrbe so dobili tudi zaporniki, vojaki in verniki v bolnišnicah.

Spomin na Alekseja II. so danes z minuto molka počastili v ruskem parlamentu

Stališča Alekseja II. glede zunanjepolitičnih vprašanj so bila večinoma na liniji s Kremljem. Kritiziral je napade zveze Nato na Jugoslavijo, vojno v Iraku pod vodstvom ZDA in zagovarjal pravice Rusov v nekdanji Sovjetski zvezi. Njegovo vlogo v mednarodni areni pa je zaznamoval predvsem hladen odnos do katoličanov. Vedno znova je zavračal, da bi se srečal s papežem Janezom Pavlom II. in njegovim naslednikom Benediktom XVI.

Naslednjega, šestnajstega patriarha, mora Pomestni sobor Ruske pravoslavne cerkve izvoliti najpozneje v nadaljnjih šestih mesecih.