Reševanje birokrata Rupla

Imenovanje Dimitrija Rupla za Pahorjevega svetovalca oziroma »posebnega odposlanca« se ni končalo zgolj z nekaj protesti. Takoj zatem, ko so fotografi Dimitrija Rupla zasačili, kako je prvi dan službe nakupoval ob pomoči službenega vozila, je bila na spletnem portalu Facebook ustanovljena stran »Skupaj proti Dimitriju Ruplu«, ki šteje že več kot 10 000 članov. Da takšno samoorganiziranje ni nenevarno, kažejo tudi ob pomoči Facebooka organizirane demonstracije proti hrvaškemu premierju Ivu Sanaderju, zaradi »ukradenega božiča.« Kmalu zatem je zaradi imenovanja Dimitrija Rupla odstopil tudi podpredsednik LDS in državni sekretar na ministrstvu za zdravje Slavko Ziherl."Če hočem biti zvest sam sebi in svojim načelom, moram odstopiti," je ocenil Ziherl, ki se je za to odločil, ker je prepričan, da je Borut Pahor z imenovanjem Rupla zanikal svoja prizadevanja za spremembe v načinu vodenja Slovenije ter vnesel dvom med svoje volilce.

Vse to burno dogajanje, skupaj z zelo kritično in odprto razpravo, ki se o tem problemu vodi na spletnem portalu »Red Book«, (www.redbook.si), je razkrilo več pomembnih spoznanj. V nadaljevanju bomo raziskali, zakaj Pahorjevi »dobri nameni« v svetu realne politike še niso garancija za pravilno politiko, zakaj Rupel ne more biti ubogljiv »birokrat« in zakaj Ruplovo imenovanje odpira resne nevarnosti za delovanje vlade. In predvsem - kaj naj stori Pahor, da to stanje odpravi.

Pot v pekel, tlakovana z dobrimi nameni

Nikakršnega dvoma ni, da je Pahorjeva odločitev ne samo zelo sporna, temveč tudi napačna. Naj jo presojamo s katerekoli strani – moralne, politične, etične – je tudi danes enako neprepričljiva, kot je bila v trenutku, ko jo je Pahor sporočil javnosti. Toda kaj je v bistvu tako zelo narobe s to odločitvijo? Zakaj argument, da ima Pahor kot predsednik vlade pač pravico do imenovanja svojih svetovalcev ni prepričljiv? Ali ni v tej potezi mogoče prepoznati tudi Pahorjevega poštenega namena, njegov poskus preseči politična nasprotja, željo, da zgradi mostove tudi z nekdanjimi političnimi nasprotniki in vse to v času, ko nam bo enotnost zaradi recesije in reševanja spornih vprašanj s Hrvaško še kako potrebna? »Vodili so me pošteni nameni,« pravi Pahor in dodaja, da se je za svojo sporno potezo odločil »v luči svojih stremljenj, da poiščemo v ljudeh, najprej sam pri sebi, potem pa tudi pri drugih, tisto, kar je pri njih najboljše.«

Politična filozofija, ki jo je predstavil Pahor je, žal, le na videz prepričljiva. Res je, da ljudje pogosto sodijo politike tudi po »namenih«, ki jih imajo, toda te sodbe so lahko tudi zgrešene. Borut Pahor kot politolog mednarodne usmeritve verjetno pozna znano opozorilo Hansa Morgenthaua, ki je ob pojasnjevanju temeljev »realistične« teorije mednarodnih odnosov zapisal tudi to oceno »dobrih namer.« "Dobre namere državnika še niso dovolj za sklepanje, da bo njegova politika moralna in politično uspešna.. Ocenjujoč njegove motive lahko rečemo, da ne bo namenoma težil k politiki, ki bi bila napačna z moralnega vidika, ničesar pa ne moremo reči o uspešnosti te politike. Če želimo poznati moralne in politične kvalitete državnikovih dejanj, moramo poznati dejanja, ne motivov zanje. Kolikokrat doslej je politike motivirala želja, da bi izboljšali svet, pa so ga s svojimi dejanji le poslabšali ? In kolikokrat so si prizadevali za določen cilj, dosegli pa nekaj, česar niso niti pričakovali, niti želeli?« Precej prepričljivo. Morgenthau nato primerja politiko Nevilla Chamberlaina, ki so jo vodili »dobri motivi«, a je bila katastrofalna, z motivi Winstona Churchilla, ki so bili veliko bolj ozko naravnani k osebni moči, vendar »je bila politika, ki se je rodila iz teh inferiornih motivov, po moralni in političnih kvalitetah superiornejša od politike njegovih predhodnikov.« Še več, »Roberspierre je, če ga sodimo po njegovih motivih, prav gotovo sodil med najbolj krepostne ljudi, kar jih je kdaj živelo. Pa vendar je utopični radikalizem te kreposti tisti, zaradi katere je ubijal manj krepostne od sebe , ki ga je pripeljal na morišče in uničil tudi revolucijo, ki jo je vodil.. Dobri motivi varujejo pred namerno slabo politiko, ne zagotavljajo pa moralne dobrote in politične uspešnosti politik, ki jih navdihujejo,« opozarja Morgenthau. V primeru »Rupel« zato dobri nameni Boruta Pahorja res ne povedo ničesar o njegovi politiki. Javnost pričakuje manj dobrih in »poštenih« namenov - in več dejanj !

Problem »umazanih rok«

Vse to dokazuje tudi reakcija ljudi na sporno imenovanje. Politiki v večstrankarski demokraciji svojih ciljev seveda ne morejo uresničevati v nasprotju z voljo večine, še posebej pa ne v nasprotju z voljo svojih volilcev. Dobri nameni po »preseganju nasprotij« so lahko v očeh politika še tako dobri, toda njihovi učinki so uničujoči, če so v nasprotju z danimi obljubami in zavezami. V tem pogledu je odstop Slavka Ziherla na slovenskem političnem prizorišču visoko moralno dejanje, v enaki meri, kot je Pahorjeva odločitev o postavitvi Rupla za svojega osebnega svetovalca globoko napačna poteza. Ziherl vztraja pri spoštovanju volje volilcev, temeljnem postulatu vsake demokratične družbe, medtem ko Pahor zagovarja egoistično pravico do »lastne izbire«, ki pa jo v takšni luči, ko je govoril volilcem, zagotovo nikoli ni javno predstavil.

V tem smislu je Pahorjeva odločitev večkrat slaba. Ne sporoča nam, da so v državi nasprotja presežena in da so včerajšnji sovražniki v imenu nacionalnih ciljev danes znova prijatelji - kot si je želel Pahor. Nasprotno, sporoča nam, da bo vsaka nenačelnost nagrajena, da politično prepričanje in volja volilcev v tej državi ne veljata nič, kajti na koncu se bodo politiki znova »vse dogovorili«, zaradi česar volitve postajajo velika prevara brez prave vsebine. Nagrajevanje tistih, ki bi morali biti kaznovani briše etične meje med dobrim in zlim, pravilnim in nepravilnim, med pravico in krivico ter se kot rak zajeda v moralno tkivo vse družbe. Z nezasluženim nagrajevanjem Rupla Borut Pahor pravzaprav širi le apatijo, malodušje in zlovoljnost tudi med mladimi, najštevilnejšo populacijo Facebooka, ki so ji najbliže prav leve in svobodomiselne ideje. V državi, v kateri  delavce, ki nimajo za hrano, podijo na cesto, nam ta napačna odločitev hkrati sporoča, da tisti, ki so kršili zakone, kršili pravice podrejenih, zlorabljali medije, šikanirali novinarje, neupravičeno izkoriščali svoj službeni položaj in na koncu državo pripravili do tega, da je podprla nemoralno, napadalno vojno, daleč stran od Slovenije, lahko zmeraj najdejo ugodno službo, če so le pripravljeni hitro izraziti svojo vdanost novem gospodarju.

Vendar pa se vsi politiki, ki so na podobnih položajih soočeni z očitkom »umazanih rok« ne skrivajo zmeraj za hrbtom drugih. O tem, kaj je moralno in etično v zunanji politiki in kaj ne seveda ne odloča neko posamezno prepričanje posameznika. O tem tudi v mednarodni politiki obstajajo določeni standardi. Če neko ravnanje ali načelo ne more vzdržati testa splošnega »naravnega zakona«, potem je »moralno nesprejemljivo.« Povedano preprosto – ravnati je mogoče zgolj tako, kot velevajo podobna ravnanja v podobnih primerih. V konkretnem primeru to pomeni, da ni običajno in ni sprejemljivo, da v evropskih vladah poraženi politiki postanejo svetovalci nove vlade, ki je te politike porazila - v imenu sprememb.

Poglejmo samo en konkreten primer obnašanja politika Rupla v konkretni zunanjepolitični situaciji, v kateri je brez dvoma zagrešil velikansko napako, če uporabimo samo najblažjo besedo. Rupel je ob zagovarjanju »Vilenske izjave« trdil, da si je s tem, ko je Slovenija podprla to izjavo, odprla pot v Nato. Da je bilo to torej potrebno, nujno dejanje, ki je Sloveniji prineslo korist. To je seveda laž. Toda recimo, da je to res in da se Ruplovi kritiki motimo. Kako je torej ravnal Rupel potem, ko je bilo nedvomno dokazano, da orožja za množično uničevanje v Iraku ni in ga nikoli ni bilo, ko je postalo jasno, da je tudi Slovenija zaradi njegove napačne ocene dala podporo nezakoniti vojni, v kateri so življenja izgubili stotisoči nedolžnih ljudi ? Je morda odstopil, ker je imel tudi sam »umazane roke«? Je izrazil obžalovanje, priznal, da je zavajal javnost ali da se je vsaj zmotil in da mu je zato žal? Ne, nič od tega nismo slišali iz Ruplovih ust.

Poglejmo sedaj še en primer ravnanja politika, ki si je zaradi nacionalnih interesov pri svojem delu »umazal roke.« In nato ravnal po ustaljenem obrazcu. Tipičen je namreč primer Cyrusa Vancea, zunanjega ministra ameriškega predsednika Jimmya Carterja (in kasneje posrednika v jugoslovanski krizi), ki je svojemu predsedniku dejal, da bo takoj po koncu akcije za reševanje talcev v Teheranu dal svojo ostavko - ne glede na to, kakšen bo uspeh akcije. Akcija je sicer propadla. Toda Vance se ni umaknil le zato, ker se ni strinjal s Carterjevim načinom reševanja krize, pač pa tudi zato, ker je prevaral ameriške zaveznike. Svojim sogovornikom v Evropi je namreč sporočal, da se ZDA ne bodo spuščale v akcijo reševanja talcev, če bodo evropske države sodelovale v procesu sprejema ekonomskih sankcij proti Iranu. Po drugi strani pa so uradniki ZDA upali, da bo ta prevara med iranskimi voditelji pomagala ustvariti vtis, da ZDA ne načrtujejo vojne akcije, kar bi lahko povečalo možnosti za uspeh akcije. Vanceovo obnašanje je tipičen primer tega, kako se mora obnašati politik, ki ima »umazane roke«. Vance bi seveda lahko sabotiral akcijo ameriškega predsednika, vendar bi s tem povečal nevarnost za življenja mnogih. Še več, bilo je potrebno, da prevaro izvede prav Cyrus Vance, človek z visoko reputacijo glede poštenosti in ne katerikoli uradnik. Vance je do konca odigral svojo vlogo (tako kot Collin Powell leta 2003), toda takoj, ko je lahko, je odstopil brez ogrožanja državne strategije. Sprejel je »kazen« s tem, ko je zapustil položaj. Večina ljudi je ob tem njegov odstop ocenjevala kot dejanje, ki si zasluži občudovanje, ne pa obsodbo. Kajti ni povsem jasno niti to, če bi ga smeli kritizirali evropski zunanji ministri, ki jih je zavedel, glede na to, da so se mnogi med njimi strinjali, da bi tudi oni za svojo državo naredili isto kot Vance. Kjub temu pa je Vance ravnal moralno. Za razliko od Rupla, ki s svojim ravnanjem ni reševal nobenih življenj, prej nasprotno, Rupla, ki se znajde v vsaki vladi in ki s svojimi nemoralnimi dejanji zmeraj znova umaže vsako politiko.

Rupel Pahorju birokrat ?

Kaj pa, če bi se Rupel res lahko prelevil v uspešnega birokrata? Ali je v politiki res tako, da je človek človeku zmeraj volk? Ali ne bi mogel Rupel Pahorju biti zgolj in samo – birokrat ? Ali ni celo Pahor dejal, da mu bo Rupel zgolj pripravljal »opomnike« za delo, vse odločitve pa bo nato sprejemal Pahor?

Tudi ta možnost je le pobožna želja, zelo daleč od realne ocene Ruplovih sposobnosti. Takšna transformacija namreč predpostavlja zapleten alkemističen postopek, ki bi iz neobrzdane narave Dimirija Rupla, človeka z »opusom«, v kratkem času uspela izdelati Rupla – birokrata. Edina težava je v tem, da birokrati, kakor je znano, delujejo po popolnoma drugačnih načelih kot politiki.

V sodobno politologijo je razlikovanje med birokrati in politiki prvi vpeljal Max Weber. »Čast uslužbenca je v njegovi sposobnosti, da zvesto izvršuje ukaz vrhovne avtoritete, prav kakor da bi se ta ukaz popolnoma skladal z njegovim osebnim prepričanjem…Čast političnega voditelja pa je v nasprotju s tem v izključni osebni odgovornosti, ki jo ne more in ne sme prenesti na drugega,« nam sporoča Weber. Logiki delovanja »političnega Rupla« in »birokratskega Rupla« sta torej med seboj popolnoma izključujoči. Države z resno državniško tradicijo dobre birokrate vzgajajo in šolajo skozi dolga leta naporne službe. Prepričanje, da se bo Rupel zadovoljil z vlogo birokrata je zato - naivno.

Uradniki ob tem vedo, da lahko izgubijo delo ali položaj tudi zaradi dogodka, na katerega so imeli zelo malo vpliva. Takšna vrsta politične kazni je lahko celo koristna, ker sili uradnike, da storijo vse, da ne bi prišlo do napake. Vloga politika je povsem drugačna – politik prevzema odgovornost zgolj za postopke, na katere je imel osebni vpliv. Bo Rupel res sposoben ravnati kot »birokrat«? Bo tiho, ko bo okrcan zaradi sodrsljajev? To je popolnoma neverjetno. Bolj verjetno je, da bo ravnal kot politik, kar na koncu koncev tudi je. V Ruplovem primeru to tudi pomeni, da bo lahko s svojimi nasveti bistveno vplival na slabe odločitve predsednika vlade, toda hkrati bo zmeraj udobno skrit za Pahorjevim hrbtom, pri čemer bo Pahor odgovoren za vse slabe poteze, Rupel pa hkrati ne bo odgovarjal za nič. Nadvse udoben položaj. In nevaren. Rupel se bo lahko skliceval, da je svoje nasvete dal z »najboljšimi nameni«. Toda posledice slabih odločitev bo seveda nosil Pahor. Bo Rupel res vedno dobronameren? Je Pahor res lahko prepričan, da mu bo Rupel, »kot eden od nekaj 10 000 uradnikov« res dajal samo dobre nasvete, ne pa takšne, ki bi vlado oslabili, glede na to, da je Rupel, ki se je že pokazal kot nelojalen do svojih lastnih nadrejenih in celo do svojih nekdanjih koalicijskih partnerjev, res lahko deloval kot dober, strokoven, apolitičen »uslužbenec« ?

Test »zrele osebnosti«

V nekih drugih časih so svetovalci pogosto nosili odgovornost za odločitve svojih vladarjev. V primeru napak so jim grozile resne kazni. Če bi odločitve kitajskega cesarja izzvale nepričakovane slabe posledice so njegovi svetovalci na primer lahko pričakovali, da jim bodo iztrgali srce, da jim bodo odsekali noge ali da jih bodo potopili v kislino. Toda na Ruplovo srečo imajo danes svetovalci v vladah veliko manj skrbi in ne nosijo odgovornosti za nasvete, ki so jih dali. Za nasvete načeloma niso odgovorni. Vendar pa lahko svetovalci tistega, ki mu svetujejo »napeljejo« na določene odločitve tudi z načinom, kako predstavljajo alternative, s težo, ki jo dajejo posameznim argumentom, z jezikom in ilustracijami, ki jih ob koristijo, morda celo s posebej izbranimi izrazi, s katerimi lahko vplivajo na voljo svetovanega. Ob tem lahko svetovani sprejmejo neke od odločitev ne zgolj na osnovi argumentov, temveč zato, ker osebno verjamejo svojim svetovalcem. Tako je predsednik ZDA John F. Kennedy sprejel odločitev o blokadi Kube zaradi priporočil tistih, »s katerimi se je najbolje razumel.« V takih primerih je mogoče svetovalcem pripisati tudi osebno odgovornost za odločitve, toda svetovalci se lahko zmeraj uspešno skrijejo za hrbet tistih, ki so jim – morda napačno – svetovali.

Borut Pahor kljub temu še zmeraj vztraja pri svoji odločitvi. »Oba sva pri svojih odločitvah ostala, kar se od dveh zrelih osebnostih tudi pričakuje, ko se za nekaj odločita«, je včeraj, po pogovoru z Ziherlom dejal Borut Pahor. Žal, je tudi to - nova napaka. Morda je Ziherlovo vztrajanje, ki je bilo plačano tudi z veliko ceno – odstopom z mesta državnega sekretarja – res mogoče razumeti in predvsem spoštovati. To, da predsednik vlade svoje napake ne prizna pa žal ni najboljša odločitev. Priznanje napake namreč ni zmeraj nujno slabo, zrelost pa se ne dokazuje s trdovratnem vztrajanju pri slabih in škodljivih odločitvah, pač pa tudi s prevzemanjem odgovornosti za napake.

Pahor je z opravičilom Anžetu Logarju že dokazal, da se napak zaveda in da jih je pripravljen tudi popravljati. Kar ni slabo za začetek. Kajti med Pahorjem in Janšo je kljub zapisanim kritikam vendarle neka pomembna razlika; Janševa politika je bila za mnoge v državi resnično in namerno slaba, v primeru Pahorja pa imamo opraviti z napačnimi izbirami na podlagi napačnih »dobrih motivov«, ki, kot smo že pojasnili, varujejo pred namerno slabo politiko, ne zagotavljajo pa moralne dobrote in politične uspešnosti te politike.

Kje je rešitev ? Zgodovina diplomacije nam, če jo poznamo, daje veliko nasvetov o tem, kako ravnati v takšnih primerih. In ti nasveti so celo – popolnoma zastonj. Ameriški predsednik Harry S. Truman je na primer kmalu po kapitulaciji Nemčije prekinil dostavo hrane, ki so jo pošiljali v okviru akcije »posodi-daruj« (Land –Lease). Ko se je pokazalo, da je to privedlo do številnih težav pri oskrbi civilnega prebivalstva, je Truman najprej zatrdil, da so njegov ukaz izvedli »preveč dosledno«, nato pa ga je – ukinil. Spremenil je svojo napačno odločitev. Zaradi tega njegov ugled ni utrpel, prav nasprotno, dokazal je, da se je sposoben soočiti tudi z napakami. In jih popraviti. Prihodnost bo pokazala, če bo tega – če ne prej pa ob kakšni resni napaki kakšnega od svetovalcev v svojem kabinetu - sposoben tudi slovenski premier.