Kultura / Guadalajara, kjer knjiga za trenutek postane seks simbol

Frankfurtski knjižni sejem bi lahko povzeto izrazal tisto čemur Brecht pravi »knjiga je orožje, vzemi jo v roke«. Kako tuje se je bilo tega spomniti v Guadalajari, v Mehiki, kjer se je dalo zaslediti »Branje je seksi«. Nadaljevanje – »vzemi jo v roke,« ni sledilo, najbrž zato, ker je bil slogan izpisan na ritke deklet, ki so promovirala neko založbo. Seveda gre za tržno potezo, saj je Guadalajara prepoznana kot največji mednarodni knjižni sejem Latinske Amerike. Pravtako ne bi bilo hvaležno primerjati dva knjižna sejma, ki sta si kontekstualno dovolj različna. Kljub temu pa ne moremo mimo zornih kotov, s katerih oba osvetljujeta kulturo branja in načina, na katerega nagovarjata publiko. Zahodnoevropski vstopa skozi glavo, v bran racionalizma, z orožjem. Medtem ko drugi, latino, razglaša branje kot avtoerotično izkušnjo in s tem knjigo kot seks simbol. (Le kaj bi rekla Marlyn Monroe). Tako različna svetova, latinski in zahodno evropski, združena v globalno trgovino, kljub vsemu ohranjata svoje avtentične, zgodovinske poteze in s tem podpisujeta stereotip o zahodnem, kot racionalnem in hladnem in južno ameriškem, kot latino-lover.

Gledano s te prizme, 22. mednarodnega knjižnega sejma v Guadalajari ne moremo razumeti zgolj kot sejma. Ne samo, da je veliko bolj osredotočen na hispano literaturo, temveč gre pravzaprav za kulturni festival. Že samo dejstvo, da vse do letošnjega leta, razen Španije, pravzaprav ni bilo povabljenega častnega gosta iz Evrope, je dovolj zgovorno. Letos je ta čast doletela Italijo in s tem je postala prva evropska, nešpansko govoreča država, ki je zasedla častno mesto povabljenih. Sicer pa je tudi izkušnja mehiškega sonca v decembru popolnoma drugačna kot Frankfurt v oktobru.

Kot že rečeno, je Guadalajara to leto častno gostila Italijo in s tem je nanjo kontekstualno vezala tudi program. Glede na to, da je glavni organizator sejma Univerza v Guadalajari, se je v njenih prostorih odvil ciklus italijanskega filma. Bilo pa je moč zaslediti tudi fotografske razstave in najrazličnejše koncerte italijanskih izvajalcev. Ob tem je Italija svoje sodelovanje obogatila tudi s 60. literarnimi dogodki, z najvidnejšimi osebnostmi italijanske literature. Prav tako pa je festival podprla s svojim akademskim programom, ki je združeval strokovnjake najrazličnejših področij iz 25 italijanskih univerz. Ob prodaji knjig so namreč potekali seminarji in kolkviji na temo prevajanj, založništva, bibliotekarstva, novinarstva in literarnega ustvarjanja. Prav tako pa je bilo posebno mesto namenjeno tudi otrokom, seveda tematsko vezano na knjige.

Pravzaprav je čutiti, da celo mesto diha s knjižnim sejmom in nanj prihajajo tudi ljudje, ki morda drugače nikoli ne bi zavili v knjigarno. S tem drugo največje mehiško mesto skrbi za neposredno kulturno izkušnjo svojih prebivalcev in s tem uresničuje slogan: »Vsi rastemo z mednarodnin knjižnjim sejmom.« Tako lahko pred vhodom tudi za kakšno uro stojite v vrsti za vstop, sejem pa v devetih dneh obišče več kot pol miljona obiskovalcev. Čeprav se razteza na več kot 37.000 kvadratnih metrih, je na razstavnem prostoru velika gneča. Pravzaprav sejem s svojo razporeditvijo na uličice in s skoraj 2000 založniškimi hišami dejansko dobiva podobo mesta v mestu. In če pripišemo še dejstvo, da so zastopane založniške hiše iz 40 držav, nam postane jasno, da gre za zelo moderno kozmopolitsko mesto. Seveda je bila prisotna tudi Kuba, ki je bolj ali manj prodajala papirno revolucijo. Teme kot Che Guevara, Fidel Castro in revolucija so pravzparav ključne besede, ki se prodajajo pod zaščitno znamko Kube. Od nam morda bližjih, pa je bilo moč zaslediti tudi Daniela Kiša, Gorana Petrovića in Vladimirja Dimitrijevića.

Sicer pa je bilo morda nekoliko presenetljivo dejstvo, da je bila ena izmed štirih pomembnejših prisotnih nešpansko govorečih jezikovnih skupin, zastopana tudi sosednja Hrvaška. V predstavitvenem večeru pod naslovom Hrvaška beseda v Jaliscu, se je utirala pot hrvaški literaturi na latinskoameriški trg. Promovirana kot drugačna socialna realnost, izhajajoča iz drugih kulturnih tradicij, se je Hrvaška ambiciozno postavila ob bok nemški, korejski, irski in kanadski literaturi. Hrvaško potezo lahko interpretiramo z dveh zornih kotov. Eden bi bil ta, da so nas ponovno prehiteli, drugi pa bi bilo lahko dejstvo, da so le utrli pot in da se je s  tem tudi za Slovenijo odprlo novo, do sedaj še neznano tržišče in s tem tudi nove kuturne razsežnosti. Zaslediti je bilo mogoče tudi ime Ukrajinca Yurija Andrujoviča in s tem je morda mogoče tudi razumeti, da je Guadalajara pod svoje okrilje pripravljena sprejeti tudi vzhodnoevropske kulturne tradicije.

Ne samo s knjižnjih platnic sta se med drugimi zasmejala Carlos Fuentes in Gabriel Garcia Marquez. Fuentes obkrožen s svojimi občudovalci in Maruqez z osebno stražo. Slednji je v svojih knjigah povedal toliko, da mu sploh ni bilo potrebno nič več reči. Po stari boksarski navadi, je samo dvignil roke, jih sklenil in to je bilo nabito polnemu auditoriju dovolj, da ga je kot zmagovalca pozdravil z bučnim aplavzom. Sedaj je časopisje polno razprav, čemu Marquez ni rekel besede in kaj so pomenile vse njegove geste. Nekateri si njegovo ravnanje razlagajo kot prispevek k literarni nesmrtnosti, češ zanj je dovolj že sama prisotnost in dejstvo, da si ga videl. Drugi spet menijo, da se je z molkom zaščitil pred mediji, ki bi v vsaki njegovi besedi iskali političnih metafor. Kakorkoli, njegov magični realizem je ponovno zablestel. Nekoliko bolj zgovoren je bil Fuentes, kateremu je bila ob njegovi 80. letnici namenjena posebna pozornost. Spomnil se je, kako ga je Pablo Neruda v Parizu sprejel v črtasti pižami in je glede na svoje mere sličil na kita kaznjenca. Potem je Fuentes tudi pripovedoval, kako sta se z Maruqezom lotila skupnega pisanja. Po njegovih besedah, sta neko jutro prebila v debatiranju in iskanju pravih pridevnikov za opis vrat. Naslednji dan jima je potem minil v debati o pravilni postavitvi vejice in tako naprej vse dni. Vse to je nepozabno zaznamovalo njun odnos in iz njiju napravilo nerazdružljiva prijatelja, se je spominjal Fuentes. To sta dokazala tudi s tem, da drug pred drugim nista iskala nobenega protagonizma. Kljub prednosti domačega terena, pa se je Gabo, kot med prijatelji pravijo Marquezu, vseeno bolje zlil z okoljem. Magičnost, prisotna v njegovih delih je namreč v Mehiki moč zaslediti prav na vsakem koraku. Dežela, ki počiva v paternalistični senci svoje severne sosede, a ostaja naslonjena na svoje tradicije, odlično prepleta modernizem z  zgodovino. V centrih večjih mest tako lahko naletimo na indijanske šamane, ki sredi mestnega vrveža opravljajo duhovna čiščenja in skupine, ki izvajajo ritualne plese. Pravtako jim niso tuje trgovine, kjer se prodajajo najrazličnejši pripomočki in zvarki, ki človeka napravijo neustavljivo lepega, poslovno uspešnega ali pa samo pomagajo premostiti duševne tegobe. Duh tradicije in navzočnost prednikov je vseprisotna. S tem Mehika ostaja hvaležno okolje v katerega se je vrasel tovrstni sejem. Duh Marquezovih umrlih, ki poseljujejo zgornja nadstropja v njegovih delih, pa je tako podoben duhu, ki je posedal na policah in se skozi pisano besedo smejal v resničnost, v mimoidoče. Prav občutek navzočnosti vseh, ki jih ni bilo, pa so skozi knjige vseeno prišli, je Marqueza nekoliko intimneje približal sejmu.

Pravzaprav knjižni festival nikogar ni mogel pustiti čisto hladnega. Nekatere je nagovoril skozi dogajanje, spet druge skozi film, nekatere skozi glasbo ali srečanja. Vsemu temu pa je ostajala posredi knjiga. Slednjo morda celo lahko razumemo kot orožje, a kljub temu jo je toliko lepše razumeti kot nekaj kar nas združuje. Če je po vsem tem še sexy, je to še toliko bolje. In ne vem zakaj sem se ob tem spomnil zadovoljnega nasmeška gospe, ki je za dva dolarja in pol kupila De Sadovo Justine.