Naša prihodnost na toplejšem planetu - 1. del

Po prepričanju širše znanstvene skupnosti smo ljudje v zadnjih stotih letih segreli naše ozračje za 0,7 stopinje celzija. Posledice tega globalnega segrevanja so vidne ter zabeležene vse okoli nas in kamor koli bi uperili naš prst na globusu, povsod bi našli dokaze, da se dogaja nekaj velikega. Antarktika in Arktika se, z izjemo vedno redkejših odstopanj, topita, ravno tako velika večina vseh svetovnih ledenikov, po tropskih in subtropskih gozdovih divjajo požari, puščave se širijo, poplave in vse močnejša neurja vsako leto izstavijo račune svetovnemu gospodarstvu, število ekoloških beguncev strmo narašča, biotska raznovrstnost vse okoli nas izginja, dvig gladine oceanov ogroža vse več obmorskih mest ter otoških držav in tako naprej skoraj brez konca. Prihaja čas, da nam resnica pljune v oči. Seveda še vedno obstajajo tisti, ki menijo, da gre pri vsem skupaj za naravne planetarne cikluse. Če bi bilo to res, potem mi tega z našimi izjemo minljivimi življenji sploh zaznali ne bi, saj do tovrstnih sprememb (recimo dvig svetovne temperature za eno stopinjo) pride postopoma, v daljših obdobjih. Ker se spremembe trenutno dogajajo prehitro, obstaja zelo širok konsenz znotraj znanstvene skupnosti, da te spremembe dejansko povzroča človek. Roko na srce, tudi znanstveniki ne vedo vsega, saj obstaja še veliko neodgovorjenih vprašanj, vendar kot je nekoč rekel Erazem Roterdamski: »V deželi slepih je enooki kralj.«

Okoljski aktivist in novinar Mark Lynas (svoje prispevke in kolumne objavlja v revijah, kot so The Guardian, The Observer, New Statesman, Ecologist, Daily Telegraph) je v knjigi Šest stopinj, Naša prihodnost na toplejšem planetu zbral najnovejša znanstvena dognanja na področju segrevanja planeta in jih razvrstil v scenarije, kako bi lahko izgledala naša prihodnost na Zemlji, če se bo v naslednjih stotih letih segrela za 1, 2, 3, 4, 5 oziroma 6 stopinj celzija. Scenariji temeljijo na ugotovitvah, do katerih so v zadnjem času prišli klimatologi, paleoklimatologi, geologi, paleontologi, biologi itd. Temeljijo torej na vsem, od preučevanja trhlih starodavnih kamnin ter fosilov do kompleksnih računalniških simulacij vremenskih pojavov ob določenih pogojih. Kot že uvodoma potoži Lynas, so vsa ta dognanja, zbrana v njegovi knjigi, javnosti sicer na voljo, vendar jim javnost posveča bore malo podrobnosti. Ljudi so slabi prebavljalci zapletenih informacij in zato veliko raje prisluhnejo praznemu govoričenju estradnih populistov, kot je hipokrit Al Gore, ki ne premore niti toliko doslednosti, da bi svoje 'okoljevarstvene' slikanice tiskal na recikliranem papirju.

Ena stopinja

Mark Lynas začne svoje potovanje po toplejšem planetu naše bližnje prihodnosti na severnoameriški celini in sicer z opisom sušnih obdobij, ki so to celino že prizadele v njeni polpreteklosti. Znana je denimo suša, ki je zavladala na jugu ZDA v 1930-ih, ko je državo že pestila uničujoča gospodarska kriza. Zaradi suše in ogromnih prašnih viharjev, ki so odnesli na milijone hektarjev vrhnje plasti zemlje z Velikih planjav, se je moralo izseliti na milijone ljudi. Iz Oklahome se je tako izselilo kar 85 odstotkov prebivalstva. Tamkajšnja zgodovina pa beleži še hujše situacije, ko so zaradi sušnih obdobij propadale celotne civilizacije, denimo Puebli z ozemlja današnje Nove Mehike in v kolikor bi se svet segrel za eno stopinjo, bi se na zahodu ZDA ponovno razširile puščave, pesek bi požrl nekdanje kmetije ter obdelovalne površine, kar bi sprožilo masovne selitve proti vzhodu države, kjer bodo sicer imeli obilnejše deževje, vendar tudi hude težave z vprašanjem, kako nahraniti milijone novih prišlekov. Na drugi strani Atlantika smo leta 2007 od Medvladnega odbora za klimatske spremembe (IPCC) izvedeli dokaj vzpodbudne novice. Strokovnjaki so namreč dokončno ovrgli možnosti, da bi Evropo v 21. stoletju prizadelo izrazito mrzlo podnebje. Številni izmed njih so namreč prej predvidevali, da bi lahko do tega prišlo zaradi taljenja arktičnega ledu, s čimer v ocean priteka mrzla, sladka voda, ki bi lahko zelo upočasnila ali celo zaustavila zalivski tok, ki zahodni Evropi ter vzhodni Ameriki zagotavlja toplejšo klimo. Do leta 2100 naj bi se tok res nekoliko upočasnil, vendar pa se bo temperatura na gladini morja v Atlantskem oceanu še naprej zviševala zaradi segrevanja ozračja, kar pomeni, da nas še ne čaka nova ledena doba.

Večja nevarnost grozi Arktiku, kjer se temperature zvišujejo dvakrat hitreje od svetovnega povprečja. Z izginjanjem snega in ledu že sedaj grozi izumrtje številnim živalskim ter rastlinskim vrstam. Po drugi strani se od artktičnega ledu sončna toplota odbija nazaj v vesolje in manj, kot je ledu, več toplote absorbira naš planet, torej se led topi še hitreje. Temu znanstveniki pravijo povratna zanka, pri kateri gre za preprost spiralni efekt. Taljenje Arktika in krčenje polarnega pasu sta zelo resna problema, ki bi lahko v prihodnosti privedla do povečanja izjemno nestabilnih vremenskih pojavov, ki se v bistvu že dogajajo. Meteorologe denimo ni najbolj presenetil orkan Katrina leta 2005, temveč orkan Catarina, ki je leto poprej prizadel obalo Brazilije, kar nakazuje na to, da se bi območje orkanov lahko razširilo tudi na južni Atlantik. Strahove glede tega je leto kasneje utrdil tudi orkan Vince, ki je sicer oslabel, preden je dosegel obalo Španije, a se je vseeno zapisal v zgodovino kot prvi nam znani tropski ciklon v Evropi. Lani so španski ter nemški klimatologi ob pomoči klimatskih modelov preučevali simulirane nevihte in objavili, da bo zaradi dviga temperatur morja kmalu ogroženo celotno Sredozemlje. Vstopamo torej v obdobje tropskih ciklonov.

Tudi življenje v Alpah bo vedno bolj naporno, saj bo zaradi taljenja ledenikov, izginjanja permafrosta in segrevanja ozračja vedno pogosteje prihajalo do uničujočih plazov. S tem se bodo soočali tudi drugod po svetu. Kilimandžaro, bleščeča gora Afrike, bo že do leta 2015 najverjetneje gola, torej brez ledu. Najstarejši led na Kilimandžaru je star okrog 11.000 let in s hitrim izginjanjem ledenikov izgubljamo zelo redke ter zelo pomembne vpoglede v zgodovino našega planeta. Z ledom pa bodo seveda izginili tudi viri pomladnega življenja – reke. Po drugi strani številne svetovne reke ogrožajo tudi suše. Leta 2005 je svet skorajda obnemel ob prizorih skorajda izsušene Amazonke. Pitno vodo ogroženim prebivalcem so morali dobavljati po reki navzgor! A če ne bomo zmanjšali izpustov ogljikovega dioksida, opozarjajo znanstveniki, bodo takšni 'absurdni' prizori postali stalnica, dokler se ne bo porušil celotni amazonski ekosistem, kar bi bila katastrofa apokaliptičnih razsežnosti. Ekosistemi izginjajo tudi v Avstraliji. Tamkajšnji biologi opozarjajo, da bo v primeru povišanja temperatur za eno stopinjo ogrožena velika večina živalskih ter rastlinskih vrst, katerih življenjska okolja se krčijo. Nedaleč stran od avstralskih tropskih gozdov smo priče naglemu umiranju celotnih koralnih grebenov. Ker je morska voda v Tihem oceanu pretopla, prihaja do pojava bledenja (odmiranja) koral. Kot je zabeležil Lynas, je za fidžijske obale že prepozno, tamkajšnji koralni grebeni so namreč že mrtvi. Nasplošno smo priče velikemu izumiranju živali ter rastlin po celem svetu. Izginjajo pa tudi otoške države; zaradi dviga gladine oceanov so že zdaj ogrožene države Tuvalu, Kiribati, Maldivi, Maršalovi otoki in Tokelau.

Dve stopinji

Kitajska visoka gospodarska rast se bo v prihodnosti obrnila proti samim Kitajcem. Uničenje okolja bo le en problem. Zagotavljanje pitne vode za strmo naraščajočo populacijo bo postala nočna mora, ki se je Peking očitno zaveda že sedaj. V teku so namreč gradnje v okviru gromozanskega projekta za transfer vode iz Jangceja na jugu do severnih mest, kjer jo že primanjkuje. A to je le delna rešitev. Kitajski geologi so preučevali kamnine iz obdobja izpred 129.000 let, ko se je Zemlja segrevala, in prišli so do ugotovitev, da Kitajsko ob povišanju povprečnih svetovnih temperatur za dve stopinji čakajo izjemno dolgi ter suhi zimski monsuni, medtem ko bodo vlažni ter poletni monsuni dosegali celino veliko pozneje kot sedaj in v glavnem povzročali hude poplave na jugu države. Podobno, v sosednji Indiji bo ob porastu za dve stopinji prišlo do upada pridelkov riža in pšenice, spremenili se bodo tipi gozdov, širila se bodo suha območja. Česar ne bo prizadela suša, bodo uničile poplave, ki bodo spremljale vedno močnejše monsune. Taljenje ledenikov v gorah se bo medtem nadaljevalo, nastajala bodo nova ledeniška jezera, ki jih zadržujejo ne preveč stabilni naravni jezovi. Ko slednji popustijo, deroča voda uniči vse pred seboj. Zaskrbljujoča situacija je tudi v Peruju, kjer bo do leta 2050 izginilo že toliko ledeniške mase, da v sušnih mesecih ne bo resno ogroženo samo kmetijstvo, temveč tudi nemotena oskrba z elektriko in seveda pitno vodo. Obalni pas države se bo spet spremenil v puščavo.

Vročinski val, ki je leta 2003 prizadel Evropo, je pomoril nekje do 35.000 ljudi, v glavnem starejših in srčnih bolnikov. Za osvežitev spomina, celo v Švici so namerili temperature, ki so se dvignile nad 40 stopinj. Izredna poletja bodo v 21. stoletju postala stalnica in bodo še bolj toplješa, kot je bilo to leta 2003. Umirala bodo tako polja kot gozdovi. Na območju Sredozemlja bodo prevladovali uničojoči požari, saj se bo obdobje, ko bo živo srebro preseglo 30 stopinj, povečalo za kar od pet do šest tednov. »Premožni Nemci in Britanci, ki si želijo na stara leta živeti v Španiji, naj raje ostanejo tam, kjer so,« svetuje avtor knjige. Kalifornija (skupaj z ostalim zahodom ZDA) bo prav tako postala vedno manj znosna za življenje. Tam bodo občutili izjemno pomanjkanje pitne vode, ki jim jo v pomladnem in zgodnjepoletnem obdobju v veliki meri zagotavlja strjen sneg iz Kaskadnega ter Skalnega gorovja, kjer se napajajo številne pomembne reke. S tem, ko bo pozimi prej deževalo kot snežilo, bo voda že sproti odtekala v zemljo ter morje, in tako bodo izgubljene ključne vodne rezerve za sušna obdobja. Spreminjale se bodo tudi agrikulturne karte sveta. Območja pridelovanja hrane se bodo (na naši polobli) pomikala proti severu. Pšenica in koruza se bosta razširili v Rusijo ter Skandinavijo, nove priložnosti za kmetovanje se bodo odprle tudi v Kanadi, medtem ko bodo ZDA kvečjemu prizadeli izpadi pridelkov. V Afriki se bo medtem število držav, ki jih bo pestila grožnja lakote, povečalo na 29. Segrevanje ozračja se bo sprevrglo v loterijo – hrano bodo imeli tisti, ki bodo živeli na pravih področjih.

Živali in rastline bodo medtem še hitreje izginjale z obličja planeta. Človek že sedaj povzroča škodo na kar dveh tretjinah ekosistemov in naravne vrste izumirajo od 100 do 1000 krat hitreje, kot bi se to dogajalo ob normalnem poteku evolucije. Česar se tu velikorat ne zavedamo, je to, da živalski in rastlinski svet uravnavata življenje na tem planetu in nič ni prepuščeno naključjem. Poskušajte se zamisliti in si predstavljati, kako bi svet izgledal že naslednje leto, če bi recimo jutri izginile čebele. Zaradi segrevanja ozračja in morja letno nastaja 190 megaton planktona manj. Gre za organizme, ki poleg zagotavljanja življenja v oceanih še absorbirajo polovico ogljikovega dioksida, ki ga ustvarimo ljudje. Gre za hud pritisk na oceanski ekosistem in s povečevanjem izpustov ogljikovega dioksida, ki se raztaplja v vodi, počasi a zanesljivo spreminjamo kemično sestavo oceanov. V manj kot stoletju bi se lahko pH vrednost oceanov zmanjšala za kar pol enote, z naravnih pH 8,2 na pH 7,7. Ob nadaljnjem dvigovanju temperature, izginjanju planktona in povečanju škodljivih izpustov bi lahko velika območja Antarktičnega ter Tihega oceana postala strupena. Igramo se rusko ruleto z avtomatsko pištolo.

Nadaljevanje sledi.