Kultura / Institucija KG

Zgodba institucije KG se je začela v šestdesetih letih 20. stoletja, ko se je Kostja Gatnik pojavil med prvimi osvajalci avtonomnega mentalnega ozemlja slovenske urbane kulture. Leta 1977 je pri Škucu izpod Gatnikovih prstov in kot plod njegovih malih sivih celic izšel prvi slovenski zbornik stripov Magna Purga. Zbornik je postal »uspešnica stoletja«! Sicer pa je bil načrt, da bi v Magni Purgi zbrali stripe različnih avtorjev. »Nazadnje se je izkazalo, da bo to zbornik mojih stripov, saj je v uredništvo Škuca prišel le še en strip ... No, glavni namen izdaje tega zbornika je bil, da zalaufa Škucova založba,« se spominja Kostja Gatnik. Igor Vidmar, zaslužen za prvo izdajo Magne Purge, je kasneje označil Gatnikovo pionirstvo v stripu kot »del osvobojenega ozemlja«, ki sta ga osvobajala skupaj s širšim krogom podobno mislečih. Pripravljali so micelij za razrast alternativne kulture, teorije in družbenih gibanj, tako da se je v osemdesetih letih osvobojeno ozemlje lahko razširilo tako rekoč na vsa družbena področja in v vse slovenske pokrajine. Magna Purga in njen avtor sta bila med akterji ustvarjanja kulturne avtonomije in »razredne« ozaveščenosti, utrjevanja samozavestne ironije ter vzpostavitve ustvarjalne subverzivnosti.

»Šestdeseta in sedemdeseta so čas, ko sem bil hipi od nog do glave. Svinčene čase sedemdesetih, v katere je še vedno segal rep liberalnih šestdesetih, sem še kar naprej preživljal v družbi prijateljev in znancev v lokalu Šumi. To so bili tudi časi močnega vpliva sočasne glasbe na moje ustvarjanje. Glasba je še vedno ena mojih največjih ljubezni; no, saj teh ljubezni je več, med njimi je tudi slikarstvo.«

S to ljubeznijo - s slikarstvom - se je natančneje seznanil v šestdesetih, ko je nabiral znanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Imel je srečo s profesorji (M. Pregelj, M. Sedej, Z. Didek) in se tako brez ovir in ob pomoči svojega talenta vživel v matrico popartistične umetniške prakse in sočasnega vrenja na svetovni umetniški sceni. Govorice, da takrat ni bilo pretoka informacij med evropsko, ameriško in slovensko intelektualno srenjo, pač ne držijo. Gatnik je bil zelo zahteven do sebe in nezadovoljen z gabariti, ki sta mu jih postavili akademija, pa tudi zatohlost uradne kulturniške srenje. Bil je med tistimi, ki so videli čez te gabarite in jih želeli preseči. »Seveda smo poznali sočasno dogajanje v svetu. Razmislek o novi senzibilnosti, odpor do establishmenta, kulturnega in tudi siceršnjega družbenega, in vse, kar so prinesla študentska gibanja po letu 1968, smo prakticirali tudi pri nas. Nenazadnje pa sem veliko potoval. V osemdesetih je malo manjkalo, da bi za vedno ostal v San Franciscu, kjer sem dobil atelje, razstavljal in kar udobno živel. A nekako nisem mogel za vedno zapustiti Juge!«

Danes lahko označimo kot čisti presežek Prešernovo študentsko nagrado, ki jo je dobil leta 1969. Nagrajena slika je bila zgleden primerek pop arta, zelo daleč od običajnih akademijskih izdelkov, pa tudi od večine tistega, kar se je v tistih časih razstavljalo po naših galerijah. »Kot diplomiranec sem veljal za tipičnega predstavnika slovenske figuralike. Takrat me je zelo zanimal pop art. V slike sem začel vključevati rastre, posvetil sem jim skoraj ves drugi letnik študija na specialki. Končni rezultati so bili nekako podobni zgodnjim računalniškim grafikam in prav tako dolgočasni. Sledilo je dolgo obdobje raziskovanja naravnih rastrov, v katero se je vmešala psihedelija. Vedno sem se zanesel na svoje občutke. Slikal sem po razpoloženju in nisem skrbel za kakšno kontinuiteto ali gradnjo prepoznavnega sloga. Skupni imenovalec je mogoče zaslediti šele sedaj, vendar ob upoštevanju celotnega mojega dela, ne samo slikarstva.«

Tisto, kar zna Gatnik tako prefinjeno povedati v stripu, ko paradoks sproži nasmeh na naših ustnicah, v slikarstvu pogosto dobi obliko zadetka v srž eksistencialnih vprašanj. Vendar je v javnosti večinoma znan le kot avtor duhovitih in ostrih stripov ter briljantnih knjižnih ilustracij, veliko manj pa kot slikar in fotograf. In zelo zgodaj, tako rekoč na samem začetku ustvarjalne poti, se je pojavilo kočljivo razmerje med Gatnikom slikarjem in Gatnikom fotografom, ki še vedno zaposluje marsikaterega kritika in poznavalca njegovih del. Da bi situacija postala še zagonetnejša, nam je Gatnik v monografiji nastavil past. Soočil je svoje slike in fotografije - meja se zabriše in le zelo pozorno oko razloči, kaj je bilo naslikano in kaj fotografirano.
»Škljocnem tam, kjer vidim potencialno zanimivo fotografijo, za to v moji fotografiji ni nekih opusov. Vedno sem se ukvarjal le z barvno fotografijo, in to z diapozitivi. Delo s klasičnim fotoaparatom mi je prineslo disciplino, saj je bilo pri dragih filmih in omejenem številu posnetkov treba paziti, da nisi streljal preveč v prazno. Pri digitalcih ta skrb odpade. V obdobju raziskovanja naravnih rastrov in pozneje pri slikah oblakov sem te stvari seveda tudi fotografiral. Ampak vedno je najprej nastala skica na papirju, sledila je raziskava s fotografijo in nazadnje realizacija slike.«

Več si preberite v novi Mladini.