Dve Kitajski

Mesečna plača povprečnega Kitajca ne presega 200 evrov. Seveda se najdejo srečni posamezniki s fantastičnimi plačami, a je veliko več takšnih, ki imajo nepredstavljivo nizek mesečni dohodek.
Razlike so velike. Lahko si privoščite obed za dve osebi v restavraciji, kjer boste oropali svojo denarnico za mesečno plačo povprečnega Kitajca, lahko si privoščite obed v eni od mnogih klasičnih restavracij, kjer boste odšeli za dve osebi približno 7 evrov, naslednja možnost je pa ulični obed, ki vas bo stal slaba 2 evra.

21-letna Kitajka Amy, študentka angleškega jezika, asistentka tujih učiteljev dela vse: od prevajanja, urejanja papirjev za tujce, ki želijo delati kot učitelji angleškega jezika za podjetje, kjer je zaposlena, pa vse do urejanja osebnih zadev tujcev. Njen delovnik traja od 8. ure zjutraj pa vse do 17. ure popoldne in kljub temu zasluži na mesec slabih 80 evrov. Če ostane zvesta podjetju vsaj leto ali dve, se lahko nadeja stotim evrom na mesec.
27-letna Fu, diplomirana študentka angleškega jezika, ki sedaj uči tujce željne znanja kitajskega jezika, pove, da si njena družina pred 25 leti ni mogla privoščit sadja, ker je plača staršev znašala borih 12 evrov. Kot otrok ni vedela, kakšen okus imajo sladkarije.

Čeprav se je v dveh desetletjih plača povprečnega Kitajca dvignila, so razlike še vedno močno vidne in občutne. Na eni strani se bohotijo trgovine znanih kreatorjev kot so Dior, Channel, Hugo Boss, pred kratkim sta se v Tianjinu odprli tudi trgovini znanih trgovskih znamk Mango in Zara, ki sta povečini, razen na Kitajskem, cenovno dostopni povprečnemu državljanu, po drugi strani pa pred trgovinami po pločnikah na tleh sedijo ali klečijo ljudje s sklonjenimi glavami, z majhno posodo pred sabo in so hvaležni za vsak podarjeni kuai. V mrzlih mesecih jih grejejo časopisni papir, karton ali morda stara, razcapana odeja.
Nekateri prosijo za denar kot posamezniki, nekateri so združeni v večje skupine in ob koncu dneva delijo denar med sabo. Širijo se tudi zgodbe, da jih nadzorujejo določene skupine ljudi, ki jim poberejo naprošeni denar. Na ulice pošiljajo otroke, in marsikomu se ob pogledu na otroške lačne oči omehča srce, v nasprotnem primeru te zagrabijo za rokav, moledujejo in ne izpustijo svoje žrtve, dokler ne seže v denarnico in jim podari bankovca.
Nekateri študentje pišejo s kredo na pločnike svoje življenjske zgodbe in prosijo za finančno pomoč mimoidočih, saj jim njihova družina iz takšnih ali drugačnih razlogov ne more finančno pomagati.
Nekega dne sem videla visoko nosečo mlado žensko, ki je prosila za pomoč. Na kartonu je imela zapisano svojo nesrečno zgodbo. Bila je diplomirana profesorica matematike, partner jo je zapustil, denar pa je potrebovala za zdravnika.

Takšne in podobne zgodbe so na kitajskih ulicah vsakdanje. Kitajska se odpira svetu, plače počasi rastejo, kvaliteta življenja se izboljšuje, kljub temu pa je še vedno preveč ljudi, ki za dnevni obrok hrane poleti ali pozimi sedijo na mrzlih tleh in so odvisni od dobre volje tistih, ki si lahko privoščijo vstop v trgovine kot so Dior, Channel, Hugo Boss, ali celo Zara in Mango.