TV kolumna - Afganistan

Država, kjer slovenski vojaki branijo Slovenijo, je precej oddaljena. Bistveno bolj kot Piranski zaliv. Vojakov je štiriinšestdeset. Nujno potrebujejo najboljše osemkolesnike, da bi lahko bili zares učinkoviti in bi lahko delovali v pravih, resničnih akcijah. (To smo zadnjič zvedeli od obrambne ministrice). Te akcije pogosto, vendar vse preredko, vidimo na televiziji: vojaki (najbrž ameriški) vdirajo v gorske vasice in iščejo talibane. Vse skupaj spominja na partizanske filme. Ampak to nas ne gane. Vsi vemo, da je teroriste, ki se baje borijo za svobodo, potrebno uničiti.
Hipijevke in hipiji iz Bežigrada so v sedemdesetih letih poročali o Afganistanu, najimenitnejši državi na svetu, kjer poznajo štirideset vrst sijajnega hašiša in poleg tega še naravnost božanski opij, pa tudi kvaliteten heroin je vsakomur dostopen po zmerni ceni. Poročali so o sladkih petletnih punčkah, ki jih starši ovesijo z verižicami in kraguljčki, jih našminkajo in potem pustijo, da se igrajo na dvoriščih. Tako, da si jih lahko bodoči snubci ogledajo in si zapomnijo, katera je posebno ljubka, in seveda tudi njeno ime, da kasneje ne pride do pomot. Punčke potem opremijo z burkami in čez deset let, ko se prikažejo snubci, se ti snubci morda vsaj približno spomnijo, kakšna je bila nevesta kot petletnica. Ker drugače snubci seveda kupujejo mačka v žaklju. Ker pa je razlika v starosti potem vsaj trinajst let, tako kot priporoča slovenski teoretik Zmago Jelinčič Plemeniti, lahko pa seveda tudi trideset let, so zakoni trdni in populacija napreduje, mnogo pridnih rok obdeluje polja s konpoljo in makom. Hipijevke in hipiji so vedeli povedati, da je Afganistan vrhunska civilizacija, kultura, ki človeku res ustreza, posebno, če je hipi, je sploh naravnost zemeljski raj.
Leta oseminsedemdeset je prišel Mitja Ribičič na Društvo književnikov in nam razložil, kako je sovjetski veleposlanik v Kabulu priredil banket za afganistansko vlado in kako so se potem sovjetski diplomati umaknili, možje s strojnicami so pa afganistansko vodstvo pobili. »Kaj takega se ne dela! To ni diplomacija!« je povedal Ribičič in ko je obsojal ravnanje Sovjetske zveze, se je videlo, da zaskrbljen razmišlja o možnih prihodnjih scenarijih. Razširil se je vic, da so tri dežele na svetu RAJ na zemlji: Romunija, Afganistan, Jugoslavija. Pa tudi vic, da si Sovjeti utegnejo skuhati ČAJ: Češkoslovaška, Afganistan, Jugoslavija. Pripomnim, da je takratna Sovjetska zveza bila tudi muslimanska država in da je njen napad na Afganistan deloval kot nekakšen boj za človeške pravice: osvoboditev žensk. Da bodo lahko hodile v šolo in se mečkale s sošolci. Za čudo je pred nekaj leti, ko Sovjetske zveze ni več bilo, George W.Bush nadaljeval sovjetsko osvobajanje. Je torej Bush začutil, da so pravzaprav ZDA prave in nujne naslednice svetovnega komunizma? Evropejci in seveda Slovenci pomagamo.
Televizija pa ne spremlja naših prizadevanj: če se že Slovenija kje na svetu bori za človeške pravice, bi radi – upam, da ne samo jaz – to sveto borbo redno vsak dan spremljali na televiziji! Pa tudi, če naši vojaki še nimajo patrij, s topovi, ali brez! Še dobro, da se Slovenija ne bori za človeške pravice Hrvatov, ki jih je zdaj zaradi Slovencev doletela najhujša možno usoda, to, da še ne začenjajo pogajanj za Evropsko unijo! Hrvaška seveda ni Afganistan, nima pravih opojnih substanc, takšnih, da se z njimi lahko zakajajo cele velesile in je mogoče zaslužiti milijarde. Hrvati se opajajo z eno samo drogo: globokimi čustvi do Slovencev. Vendar naj mi kdo razloži, kako s Slovenci napolniš vodne pipe?