Čas za rdečo

Slovenija je v okviru pristopnih pogajanj Hrvaške z EU prižgala “rdečo luč” pri 11 pogajalskih poglavjih. Za sedem izmed teh poglavij ima zadržke zaradi dokumentov, ki po njeni oceni prejudicirajo mejo. “Rdeča luč” Slovenije za nadaljevanje pogajanj Hrvaške z EU je že izzvala burne odzive na Hrvaškem in bo gotovo imela resne posledice za odnose med državama. Na nekatere slabe strani slovenske odločitve je v spletni Mladini opozoril tudi Franco Juri, ki si za svoja načelna opozorila o škodljivosti razraščanja nacionalizma vsekakor zasluži spoštovanje. Kljub temu pa racionalna analiza pokaže, da so argumenti slovenske vlade za blokado večinoma upravičeni in da imata Borut Pahor in vlada tokrat - prav.

Pogodbe “kakor keksi” ?

Razlogov za to je več. Ocena evropske komisije, da “bilateralna” vprašanja ne sodijo v področje pogajanj o pridruženem članstvu so seveda točna. Toda – kaj je “čisto” bilateralno vprašanje? Če zemljevid z enostransko vrisano mejno črto po koncu pogajanj postane evropski dokument, potem je bila Hrvaška in ne Slovenija tista, ki je “bilateralna” vprašanja spravila na raven pogajanj o pridruževanju in jih s tem “kontaminirala” z dvostranskimi vprašanji. Nihče ni Hrvaške silil, da enostransko in brez dogovorov s Slovenijo širi svojo ekološko-riblovno cono (ERC). Nihče je tudi ni silil, da mejo v Piranskem zalivu riše “po polovici”, kjer dejansko nikoli ni bila. Nihče je tudi ni silil, da mejni prehod Plovanija vriše kot “stalen” mejni prehod, medtem ko je celo kontrolne točke s Srbijo v svojih zakonih opisala le kot – začasne “kontrolne točke”. Povedano preprosto – Hrvaška je s tem poskusila “legalizirati” svoje številne “črne gradnje” in to tako, da bi jim ob tihem slovenskem pristanku dala še “evropski” pečat. Tu je napaka hrvaške vlade. Slovenija bi se dejansko izpostavila nevarnosti, da s “tihim pristankom” (tacit agreement) sprejme mejno črto, ki je ne priznava in ki je bila nedvoumno “vrisana” na zemljevide šele po letu 1991. In zato je poteza slovenske vlade razumljiva in upravičena.

Poglejmo si še drugi ugovor zoper potezo slovenske vlade, češ da bi Slovenija bi morala sprejeti hrvaško zagotovilo Evropski uniji, da sporni dokumenti v pogajanjih z EU v nobenem primeru ne prejudicirajo pogajanj o meji ter da ne bi smela z dodatnimi zahtevami po izločitvi dokumentov, nastalih po letu 1991 enostransko “razorožiti” Hrvaške in ji odvzeti tudi “naboj.” Tudi ta ugovor ni utemeljen. Hrvaška je že doslej dala vrsto zagotovil, tudi evropski komisiji, ki jih je nato prelomila. Matematično natančno se da dokazati, da je Hrvaška (spomnimo se samo odpovedi sporazuma Drnovšek-Račan ali odstopa od “evropskega” sporazuma o neveljavnosti ERC za ladje iz EU iz leta 2003) veliko pogosteje kot Slovenija odpovedovala svoje sporazume s Slovenijo, vse v skladu z znanim Leninovim izrekom, da so “pogodbe kot keksi – lahko jih je prelomiti.” In prav zato, ker je mednarodnopravno mogoče prelomiti skoraj vse pogodbe (spomnimo se Osima!) razen tistih o mejah (radiciranih) so slovenske zahteve po zaprtju nekaterih resnih odprtih vprašanj s Hrvaško še pred njenim vstopom v EU utemeljene. Za stopnjevanje slovenskih zahtev je v tem primeru odgovorna predvsem Hrvaška, saj je dokazano zaporedoma sama kršila lastne obljube in s tem izgubljala kredibilnost.

In zakaj naj bi bila napačna zahteva, da Hrvaška sporne dokumente, nastale po juniju 1991, ne sme uporabljati v arbitražnih postopkih? Meddržavno sodišče v Hagu (ICJ) je že v znanem sporu med Burkino Fasso in Malijem uveljavilo načelo, da po razpadu držav dotedanje “administrativne” meje dobijo značaj mednarodnih meja. To načelo (“uti possidetis juris”, obdržiš kar si posedoval) je temeljno načelo mednarodnega prava in ga
priznavata tudi Hrvaška in Slovenija s priznanjem veljavnosti stanja na dan 25.6.1991, kar je tudi v skladu z mnenjem Badinterjeve komisije. Povedano preprosto – slovenska vlada nima nič proti temu, da se Hrvaška sklicuje na katerekoli dokumente želi, toda le do razpada države SFRJ, ne pa da se sklicuje na tiste, ki jih je sama “proizvedla” kasneje in ki posegajo tudi na za Slovenijo sporna območja. Slovenija je torej zahtevala le, da Hrvaška ne uporabi dokumentov, ki tudi mednarodnopravno ne bi bili relevantni, zato Hrvaška s pristankom na to zagotovilo dejansko ne bi izgubila nič. Res je, da bi bilo verjetno prav (tu Jurijev argument drži), formalno prav, če bi se tudi Slovenija istočasno odrekla navajanju svojih zakonov, spornih za Hrvaško, sprejetih po letu 1991. Morda bi bila prava pot za rešitev problema, za katero je očitno zmanjkalo časa in volje sprejem dveh izjav – “predsedniške”, hrvaško-francoske (že kmalu hrvaško-češke) in slovensko-hrvaškega dogovora o tem, da se “sporni” dokumenti ne uporabijo v nadaljnih postopkih.

Toda povsem neverjetno je, da bi neko meddržavno sodišče upoštevalo slovenske dokumente, nastale po letu 1991, ki so bili reakcija na hrvaške poteze, ne pa tudi hrvaških. Istočasno si je Hrvaška, ki je prekršila že vrsto slovensko-hrvaških dogovorov sama kriva za to, da slovenska vlada tokrat pač ni bila pripravljena podpisovati še enega papirja z EU, za katerega bo Hrvaška že jutri morda trdila, da je neveljaven. Slovenija na ta način pravzaprav želi, da se obe državi spopadeta z “enakim orožjem”, z dokumenti do leta 1991 in s tem Hrvaški zato ne odvzema nikakršnega “naboja.” Če pa ga, potem samo tistega, ki si ga je Hrvaška tako ali tako pridobila nezakonito. Je s tem Slovenija ravnala nasilno? Mislim, da ne. Če ostanemo pri Jurijevi primeri – polne puške se boji en sam, prazne pa dva. Slovenija je že tolikokrat mahala s “prazno puško” da je verjetno čisto prav, da je tokrat pokazala tudi “polno.”

Ali to torej pomeni, da Slovenija z dvostranskimi vprašanji izsiljuje Hrvaško povsem enako, kot je Italija izsiljevala Hrvaško ? Če bi Slovenija od Hrvaške zahtevala, da sprejme pogodbo o meji v korist Slovenije, bi bilo vsekakor potrebno obsoditi tudi takšne zahteve slovenske vlade. Vendar Slovenija tega ni zahtevala. Zgodovina spora tudi jasno kaže, da je Hrvaška na različne načine vzpostavila novo stanje na meji s svojimi enostranskimi potezami. Enostransko določene meje pa so jasna kršitev mednarodnega prava. Če Hrvaška ne bi širila svoje ERC in ne bi risala meje “po svoje” v Piranskem zalivu – potem problema sploh ne bi bilo. Če pa Slovenija brani stanje na dan 25.6.1991, potem brani tudi Pariško listino, Helsinško sklepno listino, Ustanovno listino OZN, brani torej prav temeljna pravila (jus cogens, “peremptory norms”) mednarodnega prava.

Spomnimo se: pred nekaj več kot letom dni so slovenski ribiči zaradi ponovnega aktiviranja ERC ostali v pristaniščih. To je bil hrvaška zaušnica ne zgolj Sloveniji, pač pa tudi evropskim institucijam. To je bil čas, ko so se hrvaški politiki odkrito posmehovali ne samo Sloveniji, pač pa tudi institucijam EU. Njihova “suverenost” jim je bila tako pomembna, da so poteptali tudi dogovor, ki so ga dosegli državni sekretarji Hrvaške, Slovenije in Italije 4. junija 2004 v Bruslju. Slovenski ribiči so v preozkem morju ostali še brez zadnje možnosti za lov. Slovenija je utrpela škodo in ni storila ničesar, kljub temu, da se je Hrvaška že junija 2004 zavezala, da bo uveljavljanje ERC v primeru Slovenije in Italije odložila, dokler ne bo sklenjen "skupen dogovor v duhu EU", ki bo upošteval “interese vseh sosednjih držav članic EU.” Je torej krivda za to, da Slovenija danes ne verjame več novim “pravnim zagotovilom” Hrvaške na strani Slovenije – ali na strani Hrvaške ? Res, ni lepo sosedi, s katero imamo toliko skupnega in katere članstvo v EU bi Sloveniji nedvomno koristilo, zapirati vrata v EU. Toda kaj storiti s sosedo, ki je medtem, ko so se slovenski diplomati v Bruslju borili za čimhitrejši vstop Hrvaške v EU za njenim hrbtom prestavljala mejo in izigravala že sprejete dogovore ? Nekje mora obstajati rdeča črta. Tudi v primeru, če vprašanja meje ne bi bilo mogoče rešiti brez arbitraže, bilo še pred vstopom Hrvaške v EU zato nujno potrebno doseči vsaj sprejem nekakšnega začasnega sporazuma, ki bi glede Piranskega zaliva, dostopa do odprtega morja in vprašanja ribarjenja državama zagotovil status quo in mirno sobivanje državljanov z obeh strani meje.

Blokada za boljšo motivacijo

Zanimivo je, da je Hrvaška takšen dogovor lahko sprejela s Črno goro oziroma celo s prejšnjo ZRJ, torej z naslednico države, ki je bila po hrvaškem videnju v “vojni” z njo. Res je, da tudi tu Hrvaška želi arbitražo, toda vsaka nova rešitev zagotovo ne bo bistveno drugačna od sedanje. Nič ni bolj trajnega od “začasnih”rešitev. Jugoslovanski in hrvaški pogajalci so se celo dogovorili, da v skupaj določeni “Zoni” v zalivu Prevlake skupaj patruljirajo. Kako je bilo to mogoče to tako hitro doseči s tistimi, ki so na Hrvaško streljali, ne pa s Slovenijo, ki je Hrvaški pošiljala orožje ? Odgovor je na dlani – ko se je enotam OZN mudilo s Prevlake, sta Hrvaška in tudi ZRJ morali čimprej doseči kompromis. Tudi to je dokaz, da Hrvaška zna najti primerne rešitve – toda le v primeru, če ima za to dobro motivacijo. Cinično bi lahko dodali - če ji zmanjkuje časa. Slovenska vlada je s svojim odločnim “ne” Hrvaški zato pokazala, da se je čas iztekel in da se mora problemu, ki se mu ni resno posvečala sedaj posvetiti bolj resno. Kajti če ne, bi lahko ne glede na vse proteste iz Hrvaški “prijateljskih” držav Zagreb bistveno zamudil na poti v EU. Če bo Hrvaška dovolj dolgo čakala, bi se lahko znašla tudi v položaju, ko bo najprej morala urediti vse svoje sporne meje z vsemi sosedi, saj je slovensko-hrvaški spor resen opomin za vso EU. Spor s Hrvaško za Slovenijo zato ni prijeten. Toda to je vojna živcev; Slovenija mora Hrvaški in EU samo odločno pokazati, da je pripravljena pri svojih stališčih vztrajati vse do primernega kompromisa. Ni dvoma, da bo v tem primeru Hrvaška skupaj s Slovenijo znala poiskati kompromisno rešitev.

Seveda bo imela slovenska poteza tudi negativne posledice. Večina držav v EU bo ali je obsodila slovensko potezo. Toda druge države v EU niso dolžne skrbeti za slovenske nacionalne interese v enaki meri kot slovenska vlada. In ni nujno, da v slovenskih stališčih vidijo obrambo evropskih načel v enaki meri kot to vidi Slovenija.

Je takšno ravnanje slovenske vlade sramotno in vodi k izgubi ugleda? Nam res “ni v čast”? Ne nujno. V mednarodnih odnosih poznamo dva načina, kako si države pridobivajo ali izgubljajo ugled. Lahko se na primer držijo dogovorov in veljajo za kredibilne sogovornice. Hrvaška je prav glede tega že izgubila veliko točk. Obstaja pa če en način pridobivanja ugleda. Povezan je z - “povračilnimi ukrepi.” Včasih države nasproti drugim državam uporabijo recipročne ukrepe ali pa storijo celo nekaj, kar škodi interesom teh držav. Povračilni ukrepi so eno od skrajnih sredstev, ki jih imajo države na voljo za dosego svojih ciljev. Ti ukrepi niso nikoli nenevarni, ker zmeraj povzročajo škodo tudi na strani tistega, ki se zanje odloči. Toda včasih države ocenijo, da so nujni. Na ta način država, ki uporabi te ukrepe drugi državi, ki jo “kaznuje” in tudi vsem ostalim državam sporoča, da bo ukrepala, v kolikor bodo druge države kršile njene pravice. In če je takšna poteza uspešna, potem ne vpliva na padec ugleda države. Nasprotno, lahko ga celo dvigne in jo prikaže kot državo, ki je pripravljena kaznovati kršilca določenih obveznosti. Z povračilnimi ukrepi si država sama krepi podobo resne države in s tem vpliva na to, da njene besede drugi partnerji jemljejo veliko resneje in prepreči izigravanje dogovorov, ki jih sprejema. Na ta način tudi prihodnje napovedi povračilnih ukrepov pridobijo na teži in prepričljivosti. Če neka država zgolj govori, da bo ukrepala, vendar nikoli ne ukrepa, velja njeno govoričenje za “cheap talk” (poceni govoričenje). Če ukrepa, potem dobijo tudi njene kasnejše izjave večjo težo.

Prepričanje, da je v mednarodnih odnosih potrebno delati samo “dobro”, da bi bilo vse na koncu res “dobro” je utopični idealizem brez zveze z realnostjo. Seveda je najbolje, če svobodni narodi v miru in sožitju sklepajo ugodne dogovore in jih nato tudi spoštujejo. Toda pogosto temu ni tako. Včasih kakšna na videz slaba poteza lahko proizvede kaj dobrega. In včasih preveč dobrote proizvede kaj slabega. Zato je ocenjevanje dobrega in slabega v mednarodni politiki tako zelo težko. Robert Boothby, ki je je preučeval britanskega predsednika vlade Nevilla Chamberlaina je prišel do sklepa, da je tega krepostnega moža, avtorja Munchenchega sporazuma” s Hitlerjem pokopalo – sovraštvo do vojne. Mož preprosto ni poznal nobene meje, do katere ne bi šel, samo zato, da bi preprečil grozote vojne. To je bilo hkrati impresivno, čudovito in nevarno. Hitler je bil navdušen, ko je odkril, da je bil Chamberlain šokiran, ko je izrekel besedo “vojna”. To je izkoristil in dobil Sudete. Naivni Chamberlain pa je navdušen prišel iz Munchna ter svetu razkazoval papir, ki naj bi prinesel “mir”, ker je Hitler - to pač obljubil. Chamberlain ni bil strahopetec, vendar je s svojim obnašanjem povzročil natančno to, kar je želel preprečiti. Sanader seveda ni Hitler, toda če bi Slovenija pristala na to, da sprejme vse hrvaške predloge le zato, da ne bi bila nikoli obtožena “blokade” – potem bi bila to napaka. Nasprotno, Pahor je tokrat z odločnim korakom preprečil, da bi zadeve ušle izven nadzora. Pokazal je, da Slovenija blokado lahko uporabi in da je za obrambo določenih načel in interesov pripravljena plačati tudi določeno ceno – ceno pritiskov, ekonomsko ceno ali celo še kaj več. Toda to je včasih neprijetna naloga državnikov.

Zgodovina odnosov med državama ob tem žal kaže, da je edine preboje v odnosih – predvsem ob dvakratni začasni ERC na strani Hrvaške – Slovenija dosegla ob pomoči uporabe “evropskih vzvodov.” Nesporno dejstvo je tudi, da Hrvaška potrebuje soglasje Slovenije za nadaljevanje pogajanj. Prav tako je nesporno, da številnih problemov s Hrvaško Slovenija ni uspela rešiti, ko se je zgolj umikala in v Zagreb pošiljala takšne in drugačne bolj ali manj prazne note. Le tedaj, ko je bila pripravljena stopiti na zavoro in je lani po novem letu to tudi prvič bolj po tihem naredila - so se zadeve premaknile naprej.

Hrvaška - ujetnica iluzij

Slovenija zgolj zato, ker je vlada tokrat dala “rdečo luč” Hrvaški še ni ujetnica politike Dimitrija Rupla. In če imata Rupel in vlada kdaj tudi kakšno skupno stališče to tudi ni nacionalna katastrofa. Prej velja obratno – da so hrvaški predsednik vlade Ivo Sanader in predsednik Hrvaške Stipe Mesić, ki je prepričan, da je sedaj “Ljubljana problem Bruslja” ujetniki svojih zgrešenih iluzij o delovanju EU. Nekaj več realizma Hrvaški ne bi škodilo. Mednarodni odnosi ne trpijo emocionalnih izlivov. Slovenija lahko zagotovo vzdrži “pritiske” ostalih članic dlje časa kot lahko Hrvaška čaka v čakalnici EU. In kaj se lahko zgodi Sloveniji? Kaj slabega se je zgodilo Grčiji, ko je v NATO blokirala Makedonijo? Nič. Celo Avstrija jo je po obsodbi celotne EU zaradi vlade s Haiderjem po posebnem poročilu “treh modrih” leta 2000 odnesla skoraj brez prask.

Morda res ni nepričakovano, da je Sanaderju, ki se navdušuje nad nekaterimi Thompsonovimi pesmimi in ki je hrvaški nacionalizem dobro izkoristil tudi ob vzponu na oblast, dala zaušnico formalno nenacionalistična slovenska “rdeča” vlada, toda pogoji za to se se počasi krepili v vseh 18 letih brezplodnega dogovarjanja s Hrvaško. Upoštevati pa je potrebno tudi to, kar je dejal Pahor – da je namreč veliko bolje, da je Hrvaški rdečo luč prižgala slovenska vlada, kot pa bi bilo v primeru, če bi prišlo do referenduma, saj bi to še veliko bolj razvnelo strasti. Prav to, da mora vlada prevzeti odgovornost in se ne sme skrivati za ljudstvom, smo od nje zahtevali že v preteklosti. Ko je to storila, je pošteno, da vlado zaradi tega tudi podpremo.

Nekaj pomankljivosti slovenska obramba vsekakor ima. Odločitev vlade je bila tvegana, toda dobro je, da je neprijetna odločitev sprejeta na začetku mandata, saj bo sedaj v naslednjih letih več časa za iskanje rešitev. Kljub temu pa bi se vlada morala izogibati iluziji, da bo vse spore, predvsem mejne, s Hrvaško lahko rešila v času vstopa Hrvaške v EU. Španija je vstopila v EU kljub svojemu sporu z Veliko Britanijo o Gibraltarju, Francija in Italija sta si še vedno v laseh zaradi meje na Mont Blancu, Španija in Portugalska se prepirata o mestu Olivenza, Avstija, Nemčija in Švica se prepirajo o meji na Bodenskem jezeru, toda kljub temu si te države niso zapirale vrat pri vstopu v EU. V tem smislu tudi Slovenija ne bi smela od Hrvaške zahtevati preveč oziroma ne bi smela poskušati dokončno rešiti problem meje pred vstopom Hrvaške v EU. Toda slovensko-hrvaški spor ni spor na neki točki, pač pa vključuje stotine kilometrov meje in izhod na morje. Prav zato bi do vstopa Hrvaške v EU Slovenija in Hrvaška morali doseči vsaj nek dogovor, neko začasno rešitev o tem, kakšen bo status quo med časom iskanja rešitve ob “pomoči tretjega”.

Ali to pomeni, da je odločitev slovenske vlade brez napak? Seveda ne. Odgovori slovenskega zunanjega ministrstva pa tudi predsednika države so bili doslej usmerjeni predvsem v poudarjanje “obrambe nacionalnih interesov”. Toda takšna obramba ima slabost – deluje neprepričljivo in sebično. Slovenska vlada bi morala predvsem poudariti dejstvo, da z nepristajanjem na enostransko spreminjanje meja s strani Hrvaške brani tudi temeljne evropske vrednote, ki so zapisane tudi v številnih evropskih dokumentih.

Druga slabost je v vsaj nekaterih izjavah že omenjeno komentiranje takšnih in drugačnih potez “Hrvatov.” Prevsem Rupel je v svoji literarno-nestrokovni maniri še kot zunanji minister rad govoričil o “Hrvatih” pa tudi “Srbih” in še kom, toda to je bila zmeraj velika napaka in očiten dokaz nepoznavanja diplomacije. Takšno govorjenje in pisanje zmeraj poistoveti narod in politiko in je najboljša podlaga za razraščanja sovraštva. Nikoli vsi Hrvati niso mislili enako kot Sanader, tako kot tudi tudi danes vsi slovenski državljani ne podpirajo Pahorja. Kljub večini tu in tam mora zdrava zunanja politika ohranjati dostojno raven. Tudi opozorila Franca Jurija kažejo, da je pluralizem pogledov lahko zelo dober, predvsem pri iskanju kompromisnih rešitev, bez katerih tudi potem, ko bo rdeča luč ob približevanju Hrvaške EU znova postala rumena in nato tudi zelena – upajmo da čimprej – ne bo mogoče naprej.