Kultura / Preveč odprtij, premalo kvalitete

Letošnje leto bo slovenski svet umetnosti pomnil po odsotnosti nacionalne institucije za moderno in sodobno umetnost. Zaposleni Moderne galerije čakajo na prenovo v neugledni kolibi v kompleksu Tobačne tovarne, v sosednjem skladišču se praši nacionalna zbirka umetnosti, program pa se odvija ob podporni akciji neodvisnih, mestnih in privatnih galerij, ki gostijo program nacionalne institucije. Zgodba bodočega Muzeja sodobne umetnosti je še vedno nejasna, pričakovati pa je napovedano združevanje mestnih galerij ter muzejev. Vse to bo leto 2008 zapisalo v zgodovino kot leto neurejene infrastrukture za sodobno umetnost.

A umetniki neutrudno producirajo nove in nove razstave, še posebej ob koncu starega leta, ko je treba zaključiti projekte, porabiti od države in mesta prejeti denar in oddati poročila od delu. Deset ali nekaj več obstoječih ljubljanskih razstavnih prostorov zaradi hiperprodukcije in neorganiziranosti že več let ne zmore uskladiti večerov odprtij in na deževni torkov večer so se tako hkrati odprle kar štiri razstave. Medtem ko obiskovalca v bližnjih prestolnicah v galerijah čakajo letaki, ki ga obveščajo o aktualnih in bodočih razstavah, mu je v Ljubljani ponujen kaotični lov za odprtji in brezglavi tek od galerije do galerije.

Na otvoritvah se, mrzlemu in vlažnemu vremenu primerno, ni trlo obiskovalcev. Približno enako število jih je postajalo v Steklenem atriju Mestne hiše, Alkatrazu, Kapsuli in Mali galeriji. Niti na razstavi Izgubljeni raj - na njej se je bivši Janša spet predstavil s svojim starim imenom - jih ni bilo več kot dvajset. Ko nisi več Janez, ampak le še Žiga, se očitno spremeni tudi tvoje umetniško delo in sicer do te mere, da je spet zanimivo le za peščico »posvečenih«. Sicer pa tudi Rubensovi sliki pade cena, ko se izkaže, da jo je naredila mojstrova delavnica, pa čeprav je slika še vedno ista.

Nekaj sto metrov naprej sta v Mali galeriji, trenutno edinem razstavnem prostoru Moderne galerije, razstavljala Antje Ehmann in Harun Farocki. Dve dvokanalni in eno šestkanalno videoinstalacijo sta zasnovala podobno kot Kariž - projekt sta ustvarila iz že obstoječih podob. Kariž je za material uporabil fotografije, Eheman in Farocki pa sta secirala filme. Farocki, umetnik, ki je v zadnjem času razstavljal na dvanajsti Documenta in sedmi Manifesti - gre torej za eno izmed zvezdniških imen sodobne umetnosti - v svojih delih raziskuje, v kolikšni meri so naša življenja spremenile moderne medijske revolucije. Video-kompozicije sestavljajo izseki iz filmske zgodovine, najmonumentalnejša med njimi kolažira kadre samomorov iz približno tridesetih igranih filmov. Kadri se vrstijo na ekranih po nejasnih pravilih in zdi se, da bi mnogo bolje funkcionirali na projekcijskih platnih ali velikih LCD-jih, kakor pa na monitorjih, na katerih so predstavljeni. Toda za kaj takšnega bi Moderna galerija potrebovala prostor in sredstva za prezentacijo, tega pa ji država v tem trenutku ne omogoča.

V nekaj večjem Alkatrazu na Metelkovi, je bilo vzdušje prijetno, vendar pa je bilo obiskovalcev najmanj. To je gotovo rezultat dejstva, da je Nika Autor razstavo Asad is going home predstavila že večkrat, med drugim konec maja na sedežu stranke Zares v Ljubljani. Morda je razstava, ki prek intimnega srečanja z Asadom ilustrira perečo problematiko begunstva in migracij, spreobrnila kakšnega izmed strankarskih pristašev, v galeriji pa je prepričevala le tiste, ki smo že prepričani.

Instalacijo iz fotografij, dokumentov, videa in velikih portretnih platen umeščamo v še vedno najpopularnejši tok sodobne umetnosti s kritičnim, levičarskim pogledom na svet, ki mnogokrat ni daleč od ideoloških plakatnih sloganov. A projektu Autorjeve zaradi opazne osebne vpletenosti slednjega ni moč očitati.
Projekt Tomislav Vrečar: Opazujem prijatelja, kako zjutraj z mačkom se igra je Zoran Srdić Janežič predstavil v Steklenem atriju Mestne hiše, prostoru, ki zaradi neprepoznavnega programa le redko privabi obiskovalce. Izhodišče razstave, ki združuje knjigo avtorja, animacijo in šivane skulpture, so humorne risbe urbanih mačk s človeškimi lastnostmi - med njimi se znajdejo vegetarijanke, pijanke, nasilnice in vernice, kadilke, ljubimke in gospodinje. Odlična izvedba v vseh uporabljenih medijih ter avtorjeva odločitev, da bo govore na otvoritvi preždel v vreči krompirja - da se ne bo postavil v pozicijo nemega umetnika z velikim egom, ki raje pokaže sebe kot svoja dela - so presežki Janežičeve razstave.

Če bi produkcijo slovenske sodobne umetnosti ocenili po vzorcu razstav, ki jih je ponudil torkov večer, bi jo opisali kot ikebano najdenih podob, enostavnih političnih izjav, preprostih zgodb in nekaterih zanimivih likovnih rešitev. Na presežke bo, v času likovne hiperprodukcije (spet) treba čakati na kak drug kaotičen, vlažen, temen in hladen galerijski večer.