Kako sem izdal nacionalni interes

Nikoli ne veš v kakšno čudno situacijo te spravi življenje. Ali politika. Politik se ukvarja z diplomacijo, z nacionalnimi interesi, nam pa ostanejo banalnosti kako preživeti in normalno živeti. A zgodilo se mi je nekaj, kar mi je vrnilo vero v zdravo, normalno človekovo pamet.

Na potovanju od Izole do Umaga sem moral trikrat krpati zračnico na kolesu. Imel sem zadosti - kolesa, pa tudi zračnice in flikic. In tik pred Umagom je velik bencinski servis.  Sonček, modro nebo in deset stopinj v senci je na teraso tamkajšnjega lokala privabilo tovarnjakarje, ki so telefonarili in pili kave in čajčke. Bolj veselo kot sočutno so zijali v kolesarja, ki je ob sebi porival bicikl, sprednje kolo s preluknjano zračnico je opletalo. Kolesar je izgovarjal neke čudne, dobro znane besede in enega od tovornjakarjev zaprosil, naj mu posodil mobitel. Poklical bi žensko bitje, ki je zmeraj pripravljeno z avtom rešiti vsak podoben kolesarski problem.

Prijazni tovarnjakar je bil pripravljen posoditi mobitel.  Z glasom, podobnim Ruplovemu, ali Sanaderjevemu ko je še bil direktor splitskega gledališča in se je v tenorju drl na splitski rivi: »Vsi smo mi Norci!«, kar mu je vesoljna Slovenija sicer verjela, čeprav je on mislil nekaj drugega (Pahorja ne omenjam, saj je takrat glede na prej omenjena politika komaj začel mutirati), je tovornjakar glasno zahteval: »V redu, dobiš mobitel, samo če mi daš Piranski zaliv.« »Vzami ga domov, samo posodi  telefon.« Poklical sem pomoč, a nisem dobil zveze in tako še nekajkrat, a zaman. »Pa sem res hotel pomagati,« je povedal. »Verjamem,« sem odgovoril in se že začel sramovati, da sem državni interes izdal tako poceni, zato sem zahteval, naj mi vrne Piranski zaliv. In mi ga je - na splošno zadovoljstvo vseh. Sporazum pa smo zalili z rundom laškega, ne ožujskega ali karlovškega. Tako smo konkretno dokazali, da s(m)o ljudje boljši od svojega naroda in političnih strank. Politiki varujejo nacionalne in državne interese, ne pa interesov posameznika, državljana.  Nekje je nekdo zapisal, da ni svobodne družbe, brez svobodnega posameznika. Nekdo drug je to povedal še bolj bolj konkretno: »Nemčija ne bo svobodna, dokler vsaki Jud v njej ne bo svoboden.« In današnja Nemčija, za razliko od Hrvaške in Slovenije, se tega dobro zaveda. Zapisano je bilo v dimu in se je bralo na nebu nad krematoriji, od Bavarske do ruskih step.