Naša prihodnost na toplejšem planetu, 2. del

Tri stopinje
Geologi so pred nekaj leti na Antarktiki odkrili fosilne ostanke rastja, stare okrog tri milijone let (doba pliocen). V glavnem gre za grmičevje, ki je nekoč uspevalo le 500 kilometrov od južnega pola, torej na območju, kjer je danes povprečna letna temperatura -39 stopinj. Na drugi točki sveta, Arktiku so geologi prišli do zelo podobnih odkritij. To dokazuje, da sta bila oba zemljina pola takrat vsaj v poletnih mesecih povsem brez ledu, nadaljnje preučevanje fosilnih ostankov rastlin pa je še razkrilo, da je bila takrat koncentracija CO2 skorajda enaka današnji. Svet je bil toplejši za tri stopinje, kot je trenutno, morska gladina je bila višja za 25 metrov. A spremembe, ki so se takrat odvijale dolga tisočletja, se danes odvijajo precej hitreje, opozarjajo znanstveniki in če bomo z izpusti ogljikovega dioksida nadaljevali v trenutnem tempu, bi lahko ozračje segreli za tri stopinje že do leta 2050. Do takrat bo najbrž izginil že ves morski led.

Svet bodo v tem primeru prežemale katastrofe. Zaradi vse toplejšega Indijskega oceana bodo južno Afriko pestile suše. Puščava Kalahari se bo širila na vse strani in realna napoved je, da bo peščeno morje v prihodnosti požrlo afriško državo Bocvano. Druge afriške države (od Somalije do Mozambika, vključno s Kenijo in Tanzanijo) bi bile lahko deležne hudih nalivov ter poplav. Skupaj z vlažnimi in toplimi področji se bo širila tudi malarija. Nadalje, zadnje raziskave kažejo, da se bo El Nino (po uradni definiciji je El Nino topla faza nihanja morskih tokov v Tihem oceanu, ki lahko poruši podnebno ravnotežje Zemlje) ne samo okrepil, temveč bo postal kar trajen pojav. Zdaj El Nino prinese le prehodne poplave in suše, v prihodnosti pa bi lahko uničil življenje na tem planetu, kot ga poznamo danes. Povzročil bo tudi to, da bo Amazonija postala eno najsušnejših območij na svetu. In to bo ekološka katastrofa, ki bo spremenila planet.

V svetu, toplejšem za tri stopinje, se bo kroženje ogljika v naravi dejansko obrnilo. Namesto da bi prst in rastline ogljikov dioksid absorbirale, ga bodo v ogromnih količinah oddajale (to se je denimo zgodilo poleti 2003 v Evropi) in svet se bo znašel v nenadzorovani spirali nadaljnjega segrevanja. Drevesa v Amazoniji so vajena vlage in niso odporna proti ognju (kot denimo v centralni Avstraliji). Ko bo enkrat na tem področju izbruhnil t.i. super požar, ga ne bo mogoče pogasiti, gorel bo nad tlemi in pod njimi (šota). »Rodi se nova, neznana pokrajina. Bolj pri tleh pa e zasliši drugačen, komaj zaznaven šum – nastajajo peščene sipine. Prihaja puščava,« zapiše Lynas. V Avstraliji bo zelo podobna situacija. Vodnatost rek bo upadala, nevihte, ki prinašajo dež, se bodo postopoma umikale proti jugu nad ocean, kar bo posledica pomikanja stalnih vremenskih pasov proti tečajema, in Avstralijo bodo uničevali požarji.

Medtem ko se bodo na zahodni strani severnoameriškega kontinenta razvijale puščave ter se širile v notranjost, bodo južni in jugovzhodni del Združenih držav oblegali siloviti orkani pete stopnje. Zelo velikim padavinam bo izpostavljena celotna vzhodna stran kontinenta. Naraščanje morske gladine in vse silnejši orkani nakazujejo na to, da bo New York v tem stoletju večkrat razdejal tako imenovani vihar vseh viharjev in tamkajšnje oblasti zato že načrtujejo izgradnjo ogromnih zapornic, ki bi mesto obvarovale pred poplavo ter uničenjem. Vse večji viharji bodo prizadeli tudi zahodno Evropo, narasle vode in močni vetrovi bodo pustošili od Francije prek Velike Britanije do Danske, medtem ko bo v poletnih mesecih resno motena dobava vode. Vse večjih monsunskih poplav, ki bodo uničevale obdelovalne površine in naselja, bodo deležni tudi na indijski podcelini. V sosednjem Pakistanu se bodo medtem ukvarjali s pomanjkanjem vode, potem ko bo po izginitvi ledenikov Ind vse bolj usihal. Ljudje se bodo umikali v že prenatrpana mesta, kar bo še bolj destabiliziralo to državo.

Naravni svet okoli nas bo vse bolj izginjal, vendar nas to verjetno ne bo več toliko zanimalo. Podnebne spremembe bodo sprožile nove vojne in ogromna preseljevanja ljudi, recimo iz Afrike v Evropo, ki se bo že tako ali tako soočala s hudimi notranjimi težavami. Svet bo prežemalo sovraštvo, ki ga bo do razvitega sveta gojilo na desetine milijonov ekoloških beguncev. »Ko bodo družbe vse hitreje propadale, bi se lahko rodile nove politične ideologije, ki bodo skušale krivdo pripisati tistim, ki so za nastalo stanje resnično odgovorni – bogatim državam, kjer se je zanetil ogenj, katerega zublji bodo takrat že požirali svet,« zapiše Lynas.

Štiri stopinje

Ogromne ledene plošče Antarktike so resno ogrožene zaradi dotekanja toplejše vode, ki izpodjeda led. Znanstveniki ameriške vesoljske agencije NASA so lani odkrili prve jasne znake večjega taljenja na najjužnejšem kontinentu. Zgolj za predstavo, kako velik problem je to: ledeni ščit na vzhodni strani Antarktike je ponekod debel tudi do 4 kilometre in vsebuje dovolj vode, da bi se višina morja povišala za 50 metrov. Svet bi tako izgledal precej drugače kot zdaj. Nazadnje je bil planet na obeh tečajih povsem brez ledu pred 40 milijoni let. Takrat so bile povprečne svetovne temperature za 4 stopinje višje od današnjih. Nihče ne more natančno napovedati, za koliko se bo zvišala gladina morja v 21. stoletju, je pa že sedaj prilično jasno, da bodo morali prebivalci številnih obalnih mest zapuščati svoje domove in se seliti v notranjost držav (dvig gladine za samo 50 centimetrov bi z domov pregnal 1,5 milijona Egipčanov, v Bangladešu pa že kar več deset milijonov ljudi), kar bo samo še stopnjevalo pritiske na že tako izredne družbene razmere. Koralni otoki in številne pacifiške otoške države bodo izginili.
V zimskih mesecih bo izrazita suša prizadela predvsem jugovzhodno Azijo, medtem ko bodo Sibirija, Amazonija in deli Afrike najbolj suhi v poletnem obdobju. V številnih delih sveta bo prišlo do kritičnih upadov pridelkov. Po raziskavi britanske ter kitajske vlade se bo v zadnji tretjini 21. stoletja kmetijska proizvodnja na Kitajskem zlomila, če bodo temperature presegle tri stopinje, saj bo prišlo do 40 odstotnega upada v pridelavi riža, pšenice in koruze. Tako bo končno 'na meniju' postreženo vprašanje: kako nahraniti 1,5 milijarde ljudi (precej bogatejših kot so danes), če razpolagaš samo z dvema tretjinama sedanjih zalog hrane?

Sahara bo prestopila Gibraltar. Po južni Evropi in Turčiji se bodo začele širiti puščave in celo severno od Alp bo prihajalo do stalnih vročinskih valov. Količina zapadlega snega se bo zmanjšala za 80 odstotkov, strupeno hladne zime v Rusiji pa bodo le še spomin. Zaradi pomanjkanja snega bo pozimi prihajalo do poplav, poleti pa do vedno hujših suš. Verjetno bodo za nami ostala zapuščena celotna območja ob Sredozemlju, medtem ko se bodo ljudje selili proti severni Evropi, Skandinaviji in Baltiku. V Alpah po večih milijonih let ne bo več ledenikov. Življenje v Švici, kjer 60% porabe električne energije pokrijejo s proizvodnjo v hidroelektrarnah, bo tako v poletnih mesecih izjemno oteženo. Po Veliki Britaniji bodo medtem razsajale vse hujše nevihte z Atlantika.

Največjo nevarnost našemu planetu pa bo predstavljala prav Sibirija, čeprav jo danes mnogi vidijo kot bodočo žitnico sveta. Govorimo namreč o taljenju arktičnih tal. Poleg tega, da se bo v oceane že itak stekalo kar 30% sladke vode več, se bo okolje ujelo v še eno, morda najnevarnejšo povratno zanko. V zamrznjenih tleh arktičnega pasu se namreč nahaja okoli 500 milijard ton ogljika. Ko se bodo tla talila, bo ogljik po bakterijskem razkrajanju zemlje prešel naravnost v ozračje – v obliki ogljikovega dioksida. Kjer bodo tla še vedno preveč vlažna za oksidacijsko razgradnjo, bodo prišle na vrsto anaerobne bakterije, ki bodo proizvedle ogromne količine metana, še nevarnejšega toplogrednega plina. »To je tako, kot da bi izklopili hladilnik na skrajnem severu. Vse, kar je tam gori ohranjenega, bo začelo gniti,« je dejal ameriški ekolog Phil Camill. Poanta je ta, da gnitje in sproščanje CO2 ter metana v ozračje in morje že potekata, le da bomo pri povišani temperaturi za štiri stopinje ta proces lahko samo še nemočno opazovali. Mogoče pa že prej.

Nadaljevanje sledi.