TV kolumna: Finančna kriza

Finančna kriza je odvisna od elastičnosti evropskih televizij. Tu se zaplete: Nekoč, pred leti, so za božič prekrasno prepevali trije svetovno znani tenorji. Od takrat pripada božič opernim pevcem. Na tridesetih televizijah nas zasujejo s koncerti. Komajda lahko vmes kakšen mimoidoči v Mariboru pove, da je »božič družinski praznik«. Kakšen družinski praznik, operni praznik! Blondinke in črnolaske z razgaljenimi rameni se v ogromnih dvoranah napihujejo in nam sporočajo: »Vse že spi!« Kolateralni zadetek na loteriji je, da maš in polnočnic skoraj ne prenašajo več. Kakšen nadškof komaj še utegne zmečkati kaj o »globalnem segrevanju«. Pred osemnajstimi leti smo se osamosvajali. Nihče nam ni govoril, da bomo potem morali vsako leto petdesetkrat gledati mladega Janeza Janšo, pa poslušati Spomenko in Bučarja. Slovenske televizije precej težje kot druge prebavijo božič: pač je vmes potrebno proslavljati osamosvajanje. Če bi božič in osamosvajanje zasedla dan ali dva, bi še šlo: ampak televizije tega sveta so naučene, da kopirajo druga od druge in ponavljajo druga drugo! Posledice so ubijalske: teden ali dve pred novim letom ne moremo spremljati običajnih zmernih filmskih grozot, ampak nam nasujejo skrbno izbrane prednovoletne grozote. Ne, nič celodnevnih reportaž iz vrtcev in devetletk, kot bi človek pričakoval! Dojenčki ne dajejo izjav! Pač pa nenehno gledamo kaj o pametnih starčkih, zaljubljenih učiteljicah, pa še božične, kavbojske in svetopisemske dogodke. Običajno nam evropske televizije vrtijo stare filme, za božič pa pač vrtijo prastare! Ta obširen uvod opozarja, kako televizije tega sveta uničuje pravilo »stara navada, železna srajca«. Tako poudarjam, da so tudi slovenske televizije navajene na ustaljene vzorce: finančno krizo in sploh svet rešujejo predsednik vlade, minister za razvoj in finančni minister. Ampak tem trem zdajšnjim, novim in nadobudnim, ni nihče povedal, da ni dovolj, če si vlada, potrebuješ tudi svojo televizijo. Pa tudi če ima vlada svojo televizijo, jo mora naučiti, da umetniško ilustrira njen način reševanje finančne krize. Če k temu dodam, kako sem zares trdno prepričan, da nobene finančne krize ni mogoče rešiti brez širokih televizijskih debat o možnih rešitvah, sem morda nekoliko jasnejši. Dokler nam je šlo vsak mesec bolje, je vlada lahko bila nejasna. Opozicija pa miroljubna. Danes je skrajni čas za kritično opozicijo, ampak kaj naj spet vsak dan poslušamo Janšo, Grimsa in Jelinčiča? Pahorjeva vlada ima obupno zastarelo opozicijo! Vsaj tega ni sama kriva. Ampak tako dalje ne bo šlo, ker bo morala počasi začeti kritizirati samo sebe! Medtem ko tisk nori z opisi, kako pada vrednost delnic in kako se bliža ta ali oni prevzem, je včasih zgolj mimogrede z malih ekranov za hip slišati sindikate in kakšnega direktorja, da je sicer lepo, če vlada rešuje delovna mesta s plačevanjem prispevkov za skrajšani delovni čas, pa da ministrom znižuje plače, da pa so to vseeno majhni koraki. Živimo v državi, kjer se navadnim ljudem daleč najbolj splača delo na črno. Zakaj neki? Dela je – kot vse kaže - dovolj, samo skrajno zapleteno in dolgotrajno je delo organizirati in potem še priti do plačila. Preproste rešitve, da bi vsakdo, ki nekaj naredi, bil za to tudi primerno in pravočasno plačan v skladu s kvaliteto in odgovornostjo in ob priznanih stroških, se pač ob nastanku krize še dodatno oddaljujejo. Pravna država pa je še naprej administrativna humoreska. Ob televizijah, kakršno imamo, tega seveda ne moremo izvedeti.