Plinska bitka med Rusijo in Ukrajino

Letos sem imela to srečo, da sem se z vlakom peljala iz Ukrajine v Moskvo. Ukrajinski strojevodja se je sprevodniku zadrl, če je v vagonu kakšen Ukrajinec? »Ne, sami moskali (žaljiv vzdevek za Moskovčane) so tu,« je odgovoril. »Potem bom izklopil ogrevanje,« je bil kratek strojevodja. Toliko o odnosih med bratskimi narodi. Pa vendarle je podjetje Gazprom (v 50,002 % državni lasti) vse do 1. januarja letos bratom Ukrajincem dobavljalo plin po ugodni ceni. Bistveno ugodnejši od te, ki jo plačajo malo manj bratski Evropejci, seveda ne zaradi »bratskosti«, ampak zaradi posebnega tranzitne vloge Ukrajine.

Zgodbo o plinu spremljam vse od oranžne revolucije in ugotavljam, da je »novoletno izklapljanje« postalo že nekaj tradicionalnega. Leta 2006 je celoten zaplet spominjal na sporazumno in civilizirano ločitev dveh zakoncev, toda ko eden od partnerjev začne resno razmišljati o novih zvezah (vstop Ukrajine v zvezo Nato in Evropsko unijo), izbruhne nov prepir. Tudi 1. januarja 2006 je Rusija Ukrajini prenehala dobavljati zemeljski plin, saj je Gazprom zagrozil, da mora Ukrajina podpisati pogodbo z novo "tržno" ceno - 230 dolarjev za 1000 kubičnih metrov - namesto stare "bratske" cene - 50 dolarjev za 1000 kubikov, sicer plina preprosto ne bo.

Predsednik Viktor Juščenko je takrat dejal, da se je z bojem za plin začela prava bitka za neodvisnost Ukrajine. Do zapleta je prišlo, ko se je Kijev odločil izstopiti iz načrtovanega mednarodnega konzorcija, prek katerega naj bi Gazprom prevzel nadzor nad vsem plinskim omrežjem v Ukrajini, skozi katero se plin pretaka v zahodno Evropo. Za vstop v konzorcij se je odločil prejšnji ukrajinski predsednik Leonid Kučma. Gazprom je konec leta 2005 že nakazal svoj delež ustanovnega kapitala, toda po zmagi Viktorja Juščenka je bilo konec sanj o ruskem nadzoru ukrajinskih cevi.

Gazprom je bil že dolgo nezadovoljen zaradi odvisnosti od ukrajinskih cevovodov, najbrž je bil izstop Ukrajine iz konzorcija kaplja čez rob. Ni skrivnost, da je Ukrajina izkoriščala monopolen položaj v tranzitnem omrežju. Plin je bil za ukrajinske porabnike celo cenejši kot za ruske, Ukrajina pa je dobro služila tudi s preprodajo poceni plina v tretje države ter zaradi poceni energije odlašala s posodabljanjem nekaterih domačih proizvodenj.

Letos težko govorimo o političnem pritisku Rusije na Ukrajino s pomočjo pritiska plina v ceveh. Spomnimo se lahko, da v času letošnje šestdnevne rusko-gruzijske vojne ni Rusija niti za trenutek prekinila dobave plina v Gruzijo: gruzijska stran je plačevala račune in navkljub vojaškemu spopadu modra reka ni usahnila.

Ukrajina je v zadnjih letih zašla v hudo notranjepolitično krizo, ki meji na klansko bitko za oblast. Država je pred predčasnimi parlamentarnimi in predsedniškimi volitvami, javnomnenjske raziskave pa oranžnemu Juščenku in premierki Timošenko ne kaže dobro. Rusijo ukrajinski politiki, ki izgubljajo točke pri volivcih, prikazujejo kot veliko zunanjo sovražnico. Tako kot v ZDA za vse krivijo al kaido in v Rusiji za finančno krizo krivijo Američane, tako je za bedo v Ukrajini krivijo Rusijo. Rusija je poligon za nabiranje točk pri ukrajinskih volivcih.

Talec neodločne (predvolilne) situacije med ukrajinsko politično elito je pravzaprav cela Evropa. Saj je Ukrajina leta 2006 manjkajoči plin vzela evropskim kupcem: dobava plina se je v nekaterih državah zmanjšala celo za 40 odstotkov. Saj gre po ukrajinskih ceveh kar 80 odstotkov plina, ki ga ruski plinski gigant Gazprom prodaja Evropi. Letos na spletni strani ukrajinskega predsednika sicer piše, da ima Ukrajina dobro zalogo plina, da nobena ukrajinska družina ne bo ostala brez. Tudi svetu Ukrajina zagotavlja, da se zgodba iz leta 2006 ne bo ponovila in da ne bo vzela Evropi namenjenega plina.

Hkrati pa je v javnost prišlo pismo, v katerem ukrajinsko podjetje Naftogaz sporoča vodstvu ruskega Gazproma, da bo Ukrajina prisiljena prekiniti tranzit plina v tretje države, če ji ne bodo ponudili ugodne pogodbe. Da bo celo Naftogaz prisiljen zapleniti plin, ki so ga pravzaprav plačali drugi. A je to drugega kot izsiljevanje?

Rusija je v času, ko cena nafte pada, še kako odvisna od denarja, ki ga dobi iz tujine za plin. In ukrajinska logika, ki jo zagovarja Juščenko, je: če je Gazprom v zadnjih treh letih zvišal ceno plina za Ukrajino s 95 dolarjev na 179 dolarjev za 1000 kubičnih metrov, potem se mora zvišati tudi cena za tranzit plina skozi ukrajinske cevi in to ne z 1,6 na 1,7 dolarja, ampak 1,8 dolarja, če je cena plina 235 dolarjev za 1000 kubičnih metrov. To naj bi bilo usklajeno, je rekel ukrajinski predsednik. Le da ta harmonija ni podpisana v nobeni pogodbi, saj naj bi bili tranzit in prodaja plina pogodbeno ločeni.

Vodja Gazproma Aleksej Miller je na ukrajinske zahteve odgovoril, da se Ukrajina ni strinjala s ponujeno ugodno ceno, zato lahko zdaj računa le na evropsko tržno ceno: 418 dolarjev za 1000 kubičnih metrov. Na tej točki vzajemnega izseljevanja so se pogajanja ustavila.

Vrhunec vseh nejasnosti je dolg Ukrajine, za katerega ukrajinska stran trdi, da ga je poravnala 30. decembra. Kdo ima prav bo po vsej verjetnosti odločalo sodišče.

Ukrajinski predsednik in premierka Julija Timošenko sta v četrtkovi skupni izjavi pozvala EU, naj posreduje v sporu. Pravzaprav v cenkanju med državama. Toda češki premier Mirek Topolanek, ki je z novim letom od francoskega predsednika Nicholasa Sarkozyja prevzel vajeti vodenja Evropskega sveta, je bil do te pobude precej zadržan. In tudi zunanji opazovalci smo lahko le zadržani, dokler dejstva v obliki pogodb ne pridejo v javnost.

Le da me celotna zgodba spominja na hladno jutro v Moskvi, ko je prezebla Moskovčanka izstopila vsa premražena iz vagona, Ukrajinski sprevodnik pa ji je kot pravi kavalir želel pomagati. »Ne se me dotikati,« mu je iztrgala roko, »najprej ste nas celo noč morili z mrazom, zdaj se delate finega! Še o pridruževanju Evropski uniji sanjate?! Z Republiko Kongo se združujte v unijo!«