Plinski strah Evrope

Strah znova hodi po Evropi – toda ne več strah komunizma, pač pa - strah plinske odvisnosti. “Vse sile stare Evrope so se združile za sveto gonjo proti temu strahu - papež in predsedniki, Merklova in Sarkozy, francoski radikali in nemški policaji… Vse evropske sile že priznavajo energetsko odvisnost kot silo…Zgodovina vsake dosedanje družbe je zgodovina bojev za energijo…” Nekako tako bi se danes očitno morala brati posodobljena verzija Marxovega in Engelsovega Komunističnega manifesta, v kateri smo v skladu z najnovehjšim razvojem dogodkov nekdanjo “komunistično nevarnost” zamenjali za strah plinske odvisnosti, Metternicha in Guizota za Merklovo in Sarkozya, razredne boje pa boje – za energijo.

Sedanja zaostritev rusko-ukrajinskega spora nima seveda prav nič opraviti s socializmom in razrednimi boji, zato pa ima veliko opraviti z mednarodnim trgom, kapitalizmom, finančno krizo in geopolitiko. Do prve resne zaostritve z Ukrajino je prišlo že mrzlega januarja 2006, kmalu po “oranžni revoluciji” v Ukrajini, ki je to državo - ki jo je nedavno preminuli Samuel Huntington na svoji geografski karti narisal kot “razklano deželo”, postavljeno na mejo dveh “civilizacij” – usmerila v zahodnoevropske politične in vojaške povezave. Rusija je vse dotlej vodila energetsko politiko, s katero je nekdanjim republikam bivše ZSSR omogočala nakup plina po znatno nižjih cenah od tržnih. Z osamosvojitvijo Ukrajine in njeno uvrstitvijo v tabor, ki ga Rusija vidi kot grožnjo nacionalni suverenosti pa je bilo ugodnih trgovinskih sporazuimov seveda konec. Rusija je zahtevala višje cene, Ukrajina pa je ob glasni podpori večine evropskih držav to ocenila kot “izsiljevanje”.

Tržno “izsiljevanje”

V britanskem Telegraphu so na primer že leta 2006 zapisali, da je rusko privijanje pip Ukrajini zgolj ekonomsko "maščevanje" bivši sovjetski republiki, ki se je odločila za od Moskve neodvisno politiko, in da gre za čisto navadno "gangsterstvo", podobno politiki iz časov nekdanje Sovjetske zveze. Sicer pa naj bi slabe namene Moskve dokazoval že podatek, da Rusija svoji zaveznici Belorusiji za plin računa štirikrat manj, kot želi izmolsti iz Ukrajine ali Moldavije. Podoben besednjak je, tudi v Sloveniji, v uporabi tudi ob sedanji krizi. Spor je bil leta 2006 začasno rešen z Juščenkovim pristankom na novo ceno plina, vendar je nezadovoljen zaradi dogovora med Ukrajino in Rusijo ukrajinski parlament takoj zatem odstavil ukrajinsko vlado in s tem dal jasno vedeti, da plinski zapleti v prihodnosti niso izključeni.

Evropska unija, ki uvaža dobro polovico plina, od tega dve petini ruskega, je leta 2006 dobila prvo lekcijo iz geopolitike, ki pa žal ni dosegla predvidenih vzgojnih učinkov. Delna zaustavitev dobav plina je povzročila kratkotrajno paniko tudi v Sloveniji. Ukrajina je doslej plačevala 175 dolarjev za 1000 kubičnih metrov plina, kar je samo tretjina “zahodnoevropske” cene, toda kljub temu letos ni želela pristati na novo ceno 250 dolarjev. Ker je pripravljena plačati le 201 dolar za 1000 kubičnih metrov plina je direktor Gazproma Aleksej Miller sporočil, da je njegovo podjetje ceno zdaj še povišalo. Za enako količino zdaj rusko podjetje sedaj zahteva 450 dolarjev.

V Bruslju so zato znova sklicali nekaj sestankov na visoki ravni in razpravljali o nujnosti “diverzifikacije” oskrbe s plinom, toda problem je ostal zapleten. Najvišji državniki članic EU sedaj obljubljajo, da bodo na prvem srečanju pod predsedovanjem Češke (19. in 20. marca v Bruslju) sprejeli podrobno strategijo diverzifikacije dobav energentov, za plin pa evropska komisija načrtuje kar paleto »nujnih ukrepov« v primeru resnih motenj pri oskrbi. Toda do srede pomladi bo nevarnost energetskega pomanjkanja znova minila in neprijeten problem bo po vsej verjetnosti znova pozabljen – do naslednje »plinske vojne«.

Kljub paniki zaradi možnega pomanjkanja plina bi bilo potrebno na vse skupaj gledati nekoliko bolj racionalno. To velja tudi za očitke o “dvojni morali” Rusije. Nobenega dvoma seveda ni o tem, da Rusija s subvencionirano ceno plina nekaterim državam, na primer Belorusiji, vsako leto podari milijone ameriških dolarjev. Vendar pa se ob tem pogosto pozablja, da tudi ameriški kongres vsako leto razdeli stotine milijonov dolarjev finančne ali tehnične pomoči državam, ki jih ima za prijateljske. Tudi Sloveniji. V nasprotju s Slovenijo, ki dobi bolj simbolične zneske, so na ameriškem seznamu tudi številne države, ki bi jih težko uvrstili med demokratične. Kljub temu, da Egipt, na primer, zasluži kupe dolarjev s prodajo nafte in plačili za prehod Sueškega kanala, dobi od ZDA na leto še približno 2,2 milijarde dolarjev pomoči. Jordanija, ki ima komaj sedemnajst milijonov prebivalcev, dobi milijardo dolarjev. Kljub temu se nihče ne priduša zaradi takšnega ameriškega neenakega pristopa, ameriških multinacionalk pa nihče ne obsoja zaradi "gangsterizma", kadar za plačilo svojega blaga zahtevajo tržne cene. Rusija lahko svoje blago prodaja tudi pod ceno, toda težko bi rekli, da je “gangster” le zato, ker za svoje blago želi tržno ceno. Ali pa – kot v primeru Ukrajine – komaj pol tržne cene, kar je Ukrajina že zavrnila.

Ukrajina se bo zato morala sprijazniti s spoznanjem, da ni takšne stvari, kot je zastonj kosilo. Ukrajina bi želela čim prej v "Evropo" in na njen trg - le grela bi se rada še naprej s plinom približno tako kot v realsocialističnih časih. Na podoben način seveda ravna tudi Rusija – svoje blago želi prodajati po evropskih cenah, vendar pa glede številnih vprašanj ne želi pristati na evropske standarde. Dolgoročna rešitev je zato lahko le “evropeizacija” Rusije ter istočasno privajanje Ukrajine in drugih držav na dostojno plačevanje svojih mednarodnih obveznosti

Evropa ima na tem področju omejene možnosti. O "diverzifikaciji energetskih nabav" evropski politiki sicer stalno govorijo, vendar je pravih alternativ malo. Kot možne alternative za ruski plin najpogosteje omenjajo povečanje uvoza plina iz severne Afrike, nekateri pa prisegajo celo na daljše obratovanje jedrskih elektrarn in opozarjajo na nujnost večje vloge vetrne in sončne energije.

Vendar pa resne analize evropskih dolgoročnih potreb po plinu dokazujejo, da so zgodbe o hitri prekinitvi evropske odvisnosti od ruskega plina nerealne. Prepad med evropskimi potrebami po plinu in vse manjšo lastno evropsko proizvodnjo se bo v naslednjih letih po ocenah Evropske agencije za energijo (EIA) še naprej povečeval. Poraba plina bo po oceni EIA do leta 2025 med vsemi energenti rasla najhitreje, v povprečju za 2,3 odstotka na leto. V tem času se bo poraba plina povečala glede na sedanjo raven za 70 odstotkov. Ker bo proizvodnja plina v vsej Evropi razen na Norveškem v naslednjih letih še naprej upadala, bo po oceni EIA odvisnost Evrope od naravnega plina zrasla s sedanjih 40 odstotkov uvoženega plina na več kot 50 odstotkov uvoženega plina po letu 2025. Še leta 2002 so "stara gospodarstva" proizvedla 42 odstotkov svetovnega plina, leta 2025 bodo proizvedla le še 29 odstotkov. Samo dvajset držav na svetu ima skupaj kar 89,3 odstotka vseh svetovnih rezerv plina, prva med njimi pa je s 27,8 odstotka prav - Rusija. Na drugem in tretjem mestu sta Iran s 15,6 odstotka in Katar z 15,1 odstotka. Vse druge proizvajalke imajo precej manjše deleže.

Odvisna od Rusije

Da tudi Rusija resno računa na evropske potrebe po plinu, je mogoče sklepati tudi iz analiz ruske energetske strategije, ki je bila sprejeta leta 2003. V skladu z optimističnim scenarijem ta strategija predvideva, da se bo ob 3,5-odstotni gospodarski rasti do leta 2025 ruski bruto družbeni produkt potrojil. Plin ima v tem scenariju pomembno vlogo. Medtem ko naj bi izvoz ruske nafte v tem času narasel največ za eno četrtino, naj bi izvoz plina v Evropo po ruskem scenariju narasel za 140 odstotkov, po oceni evropske agencije za energijo pa "le" za 110 odstotkov. Plin bo v tem času postal drugi najpomembnejši energent na svetu in bo s tega mesta izrinil premog. Leta 2030 bo svet energijo dobival iz 35 odstotkov plina, 36 odstotkov nafte in 17 odstotkov premoga.

Ti podatki so že pred leti jasno napovedali obrise sedanjih in prihodnjih politično-gospodarskih bitk. Vse očitneje namreč postaja, da je Rusija intenzivno gradi plinski imperij. Politika Rusije je v tem pogledu nova samo zaradi orodja, ki ga uporablja v iskanju najboljših poti za zaščito lastnih interesov. Posledice naraščajočih potreb po plinu v Evropi ne bodo ugodne za vse evropske in srednjeazijske države. To kaže že sporazum o "transbaltskem" severnoevropskem plinovodu, ki bo potekal po dnu Baltskega morja in naj bi do 2010. leta neposredno povezal Nemčijo in Rusijo. Pri tem naj bi bile - zaradi zmanjšanja transportnih prihodkov - žrtve tega sporazuma predvsem Poljska, baltska trojka in Belorusija. Nekateri evropski politiki zato ta sporazum (pomembno vlogo na čelu njegovega konzorcija bo imel bivši nemški kancler Schröder) že imenujejo "energetska verzija nacistično-sovjetskega pakta Stalin-Ribbentrop iz leta 1939"

Poleg novih plinovodov na severu in jugu Evrope je druga ruska taktika usmerjena na odkup vseh količin plina v srednjeazijskih republikah. Gazprom si je tako leta 2003 že uspel zagotoviti popoln nadzor nad plinskimi kapacitetami v Kazahstanu, Turkmenistanu in Uzbekistanu. To pomeni za Gazprom in Rusijo več ugodnosti. Rusiji omogoča, da domače tržišče oskrbuje s poceni plinom, hkrati pa Gazpromu plin služi za preprodajo po znatno višjih cenah na evropskem trgu. Ker srednjeazijske države nimajo svojih plinovodov do Evrope, na ta način Rusija hkrati onemogoča tem državam vstop na evropski trg in konkurenco, ki bi zniževala ruske cene. Istočasno pa je Rusiji že uspelo ustvariti tuti "plinski OPEC". To idejo je Vladimir Putin prvič lansiral že januarja leta 2002. Konzorcij izvoznic plina (GECF) je bil ustanovljen že leta 2001. V njem so Rusija, Iran, Katar in še nekatere države izvoznice zemeljskega plina. Združenja ima 73 odstotkov vseh zalog zemeljskega plina na svetu, prispeva pa tudi 42 odstotkov globalne proizvodnje plina. Konec decembra je v Sankt Petersburgu sprejel statut o delovanju organizacije in za svoj sedež določil katarsko Doho. Kartel "evrazijskih proizvajalcev plina" bi lahko zagotovil dovolj visoko ceno plina in nevtraliziral posledice liberalizacije tržišča s plinom, ki ga želi EU razširiti tudi na države osrednje Evrope. Za Evropo bi bilo zato seveda koristno, če bi v Evropo plin pritekal iz čim več smeri. Toda realni podatki kažejo, da bo Evropa v prihodnjih desetletjih energetsko še dolgo odvisna od Rusije.