Kultura / Smrdelo je po urinu in hrup je bil neznosen

KUD LJUD v akciji
© Sunčan Patrick Stone
Ob odprtju so 15. decembra obiskovalci le začudeno zmajevali z glavami. V galerijo je skozi odprta okna vdiral in do kosti rezal decembrski veter, po praznih prostorih se je valila megla, razstavljeno pa je likovni kritik Poleta opisal kot »kup kablovja s pripadajočimi zvočniki, iz katerih so mezele salve anomaličnih šumov in prasketanj« ter »z belo sintetiko zakrito gomilo kdo ve česa.« Slogan, ki se je prek treh nadstropij galerije razpiral nad staro Ljubljano, je razstavo obljubil Za boljši jutri. Z zaprtjem je boljši jutri tudi nastopil.
Kaj se je torej v ponedeljek zvečer dogajalo v prvem nadstropju prestižne ljubljanske galerije? Obiskovalca je najprej ovil vonj urina, čevapčičev, ki so se počasi cvrli v enem in goveje juhe, ki je vrela v drugem kotu galerije. Vizualni del je segal od kvalitetnih in humornih domačijskih stenskih kolažev, v nakupovalnem vozičku je bila poleg kupa smeti stlačena še slovenska zastava, Meta Grgurevič je zavzeto čistila prostore, na televiziji se je vrtel poučen dokumentarec o krajinskem slikarstvu, sobo za njim pa so zavzeli reklamni slogani tipa „Please kick our asses“. Tu je bila tudi figuralika – možic z glavo iz v Mercatorju kupljenega zelja, pa z verigo na ostanke lesa priklenjeni pes na baterije. Neonke so bledo osvetljevale temnino prostora z banjo in po tleh politim čistilom ter kupom sintetike. Na njem je tokrat kraljeval video s katerega je nemo kričal umetnik. V galeriji je simultano nastopalo pet solistov in glasbenih skupin, medtem pa sta se umetnika Jaša in Mark Požlep mlatila na smrt in življenje opazovana od navidezno duševno motenih osebkov iz gledališke skupine KUD LJUD.
Če se je ob odprtju zdelo, da gre za samoukinitveno akcijo umetnosti in umetnikov, kakršnih smo videli že preveč in je v katalogu razstave Jernej Kožar slavil pravico umetnikov do brezdelja, je včerajšnji dogodek stvari obrnil na glavo. Jaša pravi: »Živimo v svetu polifonije in to je edina prednost sodobnosti. Ista izjava je možna prek popolne absence ali totalne nasičenosti.«
Prvotni nastop umetnikov iz ateljejev je izzvenel kot infantilni tihi upor do neinteligentne politike MOL in galerij, ki želijo, da izrazno in konceptualno neenotni rezidenti ateljejev ob Ljubljanici hvaležnost za pridobljene delovne prostore izkažejo z letno skupinsko predstavitvijo. Zaprtje razstave je preseglo banalno raven kritike konzervativne in birokratizirane kulturne oblasti. Umetniki niso prinesli najboljših artefaktov, ki so jih ustvarili v preteklem letu, ampak so razstavili sebe, ostanke svojih projektov in neverjetno množico smeti ter energij. S tem so javnosti resnično odprli vrata ateljejev in stanovanj, ji ponudili pivo in prižgali cigaret ter jo povabili k (u)porabi umetnosti. Meta Grgurevič je o čiščenju povedala, da je gotovo preseglo pričakovanja javnosti: »Končno sem zares delala, saj pravijo, da umetniki ponavadi nimamo nobenega pravega dela.« Galerija je – pa čeprav le za en večer – namesto mrtvih artefaktov gostila življenje.
Celotni projekt je izstopil iz dokaj konvencionalne razstavne prakse, ki jo ponuja Mestna galerija in videti je, da razstave ni zasnovala „uradna kuratorica“ Mateja Podlesnik, ampak je šlo v prvi vrsti za umetniško samokuriranje. Zanj je zaslužna predvsem trojica Viktor Bernik, Meta Grgurevič in Jaša, ki so, ob pomoči mnogih sodelavcev, razdejali spodnje razstavno nadstropje. Rok Bogataj, DK, Miran Kreš in Metka Zupanič so se v zgornjem prostoru zadovoljili z mnogo bolj klasično postavitvijo.
Bernik, Grgurevič in Jaša so s projektom Za boljši jutri dokončali zgodbo, ki so jo v okviru razstavnega koncepta Bad Girls & Bad Boys zasnovali leta 2007 v isti galeriji. Ob takratnem dogodku – skupina umetnikov je sedem dni postavljala razstavo, ki se je ob vsesplošni zabavi zaključila na dan, ko je bila dokončana – se je galerijska postavitev še vmešavala v strategijo umetnosti kot življenja v galeriji. Tokratni projekt pa je zavrgel vse razstavne konvencije in namesto nerazumljivih konceptov ponudil dober žur, namesto popolne raz/stave pa popolno raz/sutje.

Arjan Pregl, slikar in harmonikaš Pinje Džazne

Mark Požlep mlati Jašo

Jaša in slogan