TV kolumna - Rupel spet na televiziji

Rosvita Pesek in Jože Dežman poizkušata Dimitrija Rupla usidrati v zgodovino. Prav jima je prišla obletnica ustanovitve SDZ – Slovenske demokratske zveze. Ta para-stranka je trajala kaka tri leta, potem razpadla, pač pa so njeni ministri v raznih drugih strankah vzdržali do današnjih dni. Zdaj utegne biti tega konec. Za naprej pa seveda ne vemo. Pomembno je, da smo na televiziji po dolgem času videli Dimitrija Rupla, kako je povedal nekaj zanosnih besed o osamosvajanju Slovenije.

Sloveniji manjka zgodovina. Sloveniji manjkajo zgodovinske osebnosti. Kljub obema dejstvoma, ki ju nenehno zasledimo v medijih, Slovenija ne ve, kaj narediti s svojim še živimi zgodovinskimi osebnostmi. Za začetek bi jih lahko kdaj kaj povprašala, o zgodovini seveda, ne pa o njihovih načelih. Razen, če bi šlo za takratna načela, za načela z zgodovinskim pridihom, ki so se pa medtem morda kaj spremenila. Vendar novinarjev pred dvajsetimi leti strankarsko življenje in strankarske skrivnosti niso pretirano zanimale: so že vedeli, zakaj. V dvajsetih letih je novinarje izučilo, da se ne splača drezati v tisto temo, ki je pa za politično življenje najbolj boleča: demokratično življenje znotraj posameznih strank. Danes se včasih vsaj približajo kakšnim demokratičnim ali nedemokratičnim vrenjem v kakšni stranki, še vedno pa so prepričani, da je previdnost mati preživetja.
Slovenija ima televizijo, ki je usmerjena »retro« in to izrazito »retro«. Slovenska televizija nam na svojem tretjem programu vrti toliko zgodovine, da včasih ne vemo, v katerem času živimo. Naj ji bo. Ampak Slovenija ima televizijo, ki pač ni usposobljena za prikazovanje različnih mnenj znotraj civilnega življenja in znotraj posameznih strank. Če sta se Slovenska demokratska zveza in koalicija »Demos« kje ohranili, sta se na nacionalni radioteleviziji. Različna mnenja imajo lahko kvečjemu predsedniki različnih strank in različni ministri. V zadnjem času, ko Pahorjevi mladci ne povejo nič posebnega, si novinarji pomagajo z bivšimi Janševimi ministri, ti pa so nenadoma zelo zgovorni, no, vsaj bolj zgovorni kot so bili prej, ko so bili nenehno na malih ekranih, in nenadoma spravljajo na dan kupe podrobnosti, ki jih prej nismo poznali. Trditi, da so lahko prejšnji ministri spodobna opozicija zdajšnji vladi, so seveda na ravni televizijskih igranih limonad. Tudi Dimitrij Rupel kot zunanji minister senčne vlade, ne bo sijoča televizijska zvezda, ker to tudi prej ni bil. Če bi hotel biti, bi morda lahko kdaj vplival na slovenska zunanjo politiko. Veste, kakšna je slovenska zunanja politika? Kot slovenski film. Nič hudega, vsaka država mora imeti teme, o katerih se prav nikomur več ne ljubi niti govoriti, niti pisati, še manj pa prepirati. Pri tem poudarjam, da ima film vsaj kdaj pa kdaj kakšnega Jana Cvitkoviča, ki ga lahko pošlje na kakšen eksotičen festival, slovenski politiki pa za pojavljanje v svetu potrebujejo najmanj Darfur ali pa predsedovanje Evropi. Tu sem v bistvo naletel na bistvo problema: Slovenska demokratska zveza novinarjev ni zanimala, dokler ni bilo prepozno in niso njeni ministri bili na oblasti. Tudi koalicija »Demos« novinarjev ni zanimala, dokler ni bilo prepozno, ker so jo zamenjale Drnovškove koalicije, ki pa spet niso bile preveč primerne za vrtanje za vrelci demokratičnih spopadov, razhajanj, sanjarij o razvoju. Prerokovanja prihodnosti v zadnjih dveh desetletjih ni bilo kaj preveč in danes preprosto ne vemo, tako kot ni Lojze Peterle tega vedel leta tisoč devetsto devetdeset, kaj bi naj Slovenija sploh počela. Tudi, če Slovenija je samostojna, nekako še ni jasno, zakaj bi naj bila samostojna. Zato, da ji bo Rusija kadarkoli skupaj z ostalimi Evropskimi državami zapirala plin? Naj bo pač samostojna, da bo zato kakšna slovenska stranka kdaj kaj bolj demokratična ali bodo vse zadrto absolutistične, kot so to bile vse uspešne in neuspešne stranke do zdaj? Ko zborujejo Rosvita Pesek in Jože Dežman, direktor muzeja, in nekdanja predsednika Slovenske demokratske zveze Dimitrij Rupel in Hubert Požarnik in potem še Rajko Pirnat, kot predsednik ene od dveh strank, nastalih ob njenem razpadu, seveda ne mislijo povpraševati ostalih udeležencev zgodovinskih dogajanj, kako so oni vse skupaj doživljali in ali je bilo morda kaj drugače, kot bi kdo mislil in ali morda kdo danes pretirano zanosno naklada o tistih časih. Prav gotovo tudi ne poizkušajo nikogar ničesar vprašati: pač pa nam poizkušajo dopovedati, da se je Slovenija osamosvojila. Pa seveda tudi, kdo je zato zaslužen. Slobodan Milošević, ki je v dvanajstih letih delovanja nagnal Slovencem strah v kosti, da smo se postavili na lastne noge in se tako res izognili Slobodanovim gnusnim vojnam, pa nas skupaj s Franjom Tudjmanom gleda z nebes. Ampak ta dva vsaj izjav ne dajeta.




Kaj se je dogajalo v zgodovini, tega tudi ne, nikoli me nihče ni nič vprašal, tudi jaz nisem kaj preveč spraševal