Slovaška za zagon jedrske elektrarne

Plinska kriza je že povzročila prve resne politične posledice – in to znotraj same EU. Kljub temu, da je bil sporazum med Ukrajino in Rusijo končno sprejet in podpisan, evropski opazovalci, ki bodo nadzorovali tok plina proti Evropi, pa so že na poti, je v zadnjem trenutku počilo tam, kjer je EU že desetletja najšibkejša – na področju politične enotnosti in spoštovanja danih zavez.

Slovaška vlada se je namreč odločila, da bo zaradi krize s plinom ponovno pognala jedrsko elektrarno v Jaslovskih Bohunicah, ki jo je 31. decembra zaprla v skladu z obveznostmi iz pristopnega sporazuma z Evropsko unijo. Bratislava se zaveda, da gre za kršitev sporazuma, a poudarja, da nima izbire. "Zavedam se, da s to odločitvijo kršimo pristopni sporazum in zanjo prevzemam polno politično odgovornost. Brez te odločitve bi Slovaški grozili izpadi električnega toka. Takšnega poslabšanja preskrbe z elektriko pa si država ne more privoščiti," je dejal slovaški premier Robert Fico po seji vlade. Drugi blok elektrarne bo tako priključen na električno omrežje tako dolgo, dokler se v popolnosti ne bo obnovila oskrba s plinom. Po besedah slovaškega premiera je vlada s svojo odločitvijo zagotovila “100-odstotno pokritost potreb po oskrbi z električno energijo” medtem ko je minister za energetiko Lubomir Jahnatek poudaril, da Slovaška druge izbire nima, saj je njen energetski sistem na robu propada. Podjetje JAVYS, ki upravlja z elektrarno, je sporočilo, da lahko jedersko elektrarno požene znova v sedmih dneh. Slovaški uvoz plina je v celoti odvisen od Rusije, zato je Slovaška v torek že razglasila izredne razmere.

Fico in Jahnatek sta ob tem poudarila, da so odločitev sprejeli, ko so ocenili, da bi država lahko ostala brez energije, saj porabljajo zadnje zaloge plina za proizvodnje električne energije. Slovaška je odločitev sprejela nekaj ur pred tem, ko so iz Kijeva sporočili, da je po Rusiji tudi Ukrajina sprejela dogovor o namestitvi opazovalcev, s čimer naj bi se po enajstih dneh začela razpletati plinska kriza, ki zadnji teden ogroža tudi članice EU. Bratislava z odločitvijo še ni seznanila evropske Komisije, vendar ni dvoma, da bi v primeru zagona jedrske elektrarne Slovaška kršila evropske sporazume, saj je bilo zaprtje elektrarne eden od pogojev za vstop Slovaške v EU.

Slovaška se je ob vstopu v EU namreč obvezala, da bo zaprla jedrsko elektrarno, ki bi ji dovoljenje za ponovno obratovanje lahko dal samo Svet EU. Vendar so se ta določila sedaj pokazala kot mrtva črka na papirju. Ostro se je že ozval avstrijski zunanji minister Michael Spindelegger, ki je Slovaško pozval, da naj spoštuje svojo pogodbo o vstopu v EU. Slovaši premier pa mu je že odgovoril z trditvijo da se Slovaška ne bo odrekla svoji odločitvi, ki jo sprejema ob zavedanju da gre za kršitev pogodbe o vstopu v EU, vendar jo je sprejela prav zato, ker je prepričana, da njena prošnja za ponovni zagon elektrarne ne bi naletela na soglasje ostalih članic EU. Oglasil se je tudi avstrijski minister za okolje Nikolaus Berlakovich, ki je dejal, da je zagon jederske elektrarne “absolutno nesprejemljiv” in pozval Bruselj, da se odzove na slovaško potezo. Podobno so se odzvali tudi številni drugi avstrijski politiki.

Odločitev je bila za Slovaško morda nujna, vendar je za celotno EU hkrati tudi zelo neprijetna in škodljiva, saj je slovaška vlada jasno pokazala, da ne zaupa EU oziroma da ji ne želi prepustiti odločanja o pomembnem vprašanju lastne energetske varnosti, ki ga je z vstopom v EU tudi prenesla na EU. Za svet, ki to dogajanje opazuje je slovaška poteza še en dokaz več, da Evropska Unija odlično deluje v časih gospodarske rasti, da pa v času krize Bruselj pogosto ostaja predaleč od življenskih interesov držav. Države se za kršitev danih zavez odločajo zelo redko in še to samo takrat, kadar dobički iz kršitev presežejo “ceno” škode, ki nastane zaradi kršitve. Sloveški primer je za to nevaren presedan tudi za EU, ker kaže, da se evropske pogodbe, celo tiste ob vstopu v samo EU, zaradi ogroženih “nacionalnih interesov” včasih splača kršiti. Oziroma da je te pogodbe mogoče in potrebno kršiti. Kar seveda posledično lahko vodi do večjega nesoštovanja pogodb v vseh državah EU in s tem ogrozi delovanje notranjega trga. Prav ob teh vprašanjih pa je proces evropskih integracij že doslej naletel na najbolj resne ovire, kar se je pokazalo tako v primeru zavrnitve evropske ustavne pogodbe na referendumih v Franciji in na Nizozemskem, kot tudi v primeru lanskoletnega zavrnilnega referendoma na Irskem. Vse skupaj pa je dobra šola tudi za Slovenijo, ker se zastavlja logično vprašanje, ali ne bi tudi Hrvaška lahko na podoben način kot danes Slovaška nekega dne prekršila trdna zagotovila glede prostega dostopa Slovenije do mednarodnih voda, ki bi jih na primer zapisala v svojo pristopno pogodbo z EU? In kakšen bi bile potem posledice? Graja iz Bruslja?

Izplen in rezultat plinske krize je zato ugoden zgolj za Rusijo. Rusija je ob razletu dobila s strani EU mednarodno nadzorovano odprto pot za izvoz svojega plina preko Ukrajine, hkrati pa je “plinska” kriza odlična vzpodbuda za hitro odstranitev ovir pri gradnji Južnega in Severnega toka, ki naj bi bila zgrajena do leta 2014. Še komaj pred mesecem dni so namreč številni mediji (nekateri celo v Srbiji, ki velja za trdno partnerico Rusije) nasprotovali gradnji ruskih plinovodov, kar je hkrati stalnica ameriške zunanje politike. Toda ob koncu plinske vojne je predsednik uprave Gazproma Aleksej Miller vendarle potrdil, da bo podjetje pozdravilo vse ideje o razširitvi in pospešitvi gradnje obeh plinovodov. Za njihovo pospešitev se sedaj bolj aktivno ogrevajo tudi v številnih tranzitnih državah, ki so doslej postavljale takšne in drugačne pogoje. V Srbiji je na primer minister za gospodarstvo Mlađan Dinkić tik pred nastopom krize ostro nasprotoval prodaji naftne industrije Srbije (NIS), ker naj bi bila cena “prenizka”, komentatorji pa so ocenjevali, da pogodba oizgradnji Južnega toka skozi Srbijoi ki sta jo podpisala srbski in ruski predsednik, ni nič drugega kot ničvreden kos papirja, ker ruskega predsednika pač ni mogoče tožiti pred mednarodno arbitražo, pogodba pa nima nobenih “garancij”. Kot alternativo so kritiki Južnega toka celo glasno omenjali evropski projekt Nabucco, ki čeprav je ta zapadel v krizo zaradi pomanjkanja denarja in nasprotovanja nekaterih držav do transporta iranskega plina.

Plinovodu Južni tok so nasprotovali tudi nekateri krogi v Bolgariji, kjer pa so med sedanjo plinsko krizo uspeli pokriti zgolj tretjino dnevnih potreb. V Srbiji so svoje potrebe uspeli interventno zadovoljiti ob pomoči Nemčije, ki je Srbiji plin poslala po dogovoru srbskega predsednika in madžarskega premierja - preko Madžarske. Vse to je bolj kot tisoč besed vplivalo na spremembo razmišljanja v tranzitnih državah. In čeprav bo “plinska vojna” imela dolgoročno, zaradi intenzivnejšega iskanja alternativnih energetskih virov v Evropi slabe posledice tudi za Rusijo, bo kratkoročno zagotovo predvsem okrepila ruski položaj in pospešila izgradnjo plinovodov proti Evropi.