Življenje brez odpadkov

Anglija je bila ena naprednejših držav, ki so zelo zgodaj začele reševati vprašanje odpadkov na zakonski ravni. Že leta 1354 je bil v Londonu objavljen ukaz, da se morajo smeti iz sleherne hiše odpeljati vsak teden. 39 let pozneje je bil izdan odlok za prebivalce Londona o prepovedi metanja vseh vrst odpadkov v vodne pritoke, leta 1388 pa je bil sprejet zakon, ki je veljal za celotno Anglijo. Tiste, ki teh zakonov niso upoštevali, so v 15. stoletju postavljali pred sodišče in kaznovali.

V tem tisočletju pa Združeno kraljestvo na področju ravnanja z odpadki zaostaja. Velika Britanija je daleč pred vsemi evropskimi državami po količini gospodinjskih odpadkov: britanska gospodinjstva ustvarijo 22,6 milijona ton smeti letno. Takoj za Britanijo je Italija, kjer nastane 17,6 milijona ton, sledi pa ji Španija, ki proizvede 14,2 milijona ton. V skladu s statistiko, prebivalci Otoka ustvarijo toliko odpadkov, kot jih v 18 drugih evropskih državah skupaj, pri čemer je število prebivalcev Združenega kraljestva mnogokrat manjše.

Združenje občin (Local Government Association), ki je postreglo z navedenimi podatki, je že pred enim letom opozarjalo, da ob obstoječem tempu čez deset let na Otoku ne bo več primernih površin za odlaganje smeti, saj deponije že zdaj zasedajo 109 kvadratnih kilometrov britanskih zemljišč.

Težava je toliko resnejša, ker Združeno kraljestvo nazaduje pri recikliranju odpadkov. Najboljša pri predelavi je Nizozemska, ki reciklira 65 % vseh smeti, za njo sta Avstrija z 59 % in Nemčija z 58 %. Medtem ko je Velika Britanija v družbi Grčije (8 %) in Portugalske (3%).

Posebne pozornosti so britanske vladne organizacije namenile organskim odpadkom oz. dejstvu, da se na otoških odlagališčih znajde 3,5 milijona ton živil letno. Po podatkih organizacije za preučevanje odpadkov WRAP povprečna britanska družina odvrže v koš za smeti 18 % vseh nabavljenih živil. Najpogosteje so to solata, sadje in kruh. Vsakodnevno se na Otoku znajde v smeteh 5.500 celih piščancev in 1,3 milijona zaprtih lončkov z jogurtom. Hrana v Združenem kraljestvu preprosto nima več tolikšne vrednosti kot v državah, kjer ljudje stradajo zaradi pomanjkanja. Tako britanski potrošniki plačujejo trikrat: prvič za hrano, ki je ne pojedo, drugič za deponijo in tretjič za škodo, ki jo ti naredijo okolju.

Britanske oblasti so celo pozivale trgovine, naj prenehajo z akcijami tipa »kupiš eno, dobiš dve« in s tem zmanjšajo število odpadne hrane in embalaže. Kajti tudi, če ste varčni, kot so »pregovorno« varčni Škoti, ki so bili v mestnih analih 18. in 19. stoletja opisani kot zaslužni za to, da je mestno smetišče Edinburga skoraj sto let ostalo praktično iste velikosti, ne morete mimo težave skoraj absurdnega pakiranja živil na Otoku. Saj že po nekaj tednih bivanja v Londonu opazite, da ob istem obsegu kupljenih živil kot v Sloveniji, odlagate vsaj dvakrat več odpadkov. Vsaka kumara je v plastičnem ovoju. Piščančja jetra so, recimo, zavita najprej v eno vrečko, nato še v plastični ovoj, ob nakupu pa vam prodajalka zavojček prijazno položi še v eno vrečko.

Britansko ministrstvo za okolje in sedem otoških vodilnih supermarketov z živili so se decembra lani strinjali, da je treba do letošnje pomladi zmanjšati število nakupovalnih vrečk za enkratno uporabo za 50 %. Tako naj bi bila Britanija odrešena takega obsega vrečk, ki lahko zapolni 60 olimpijskih bazenov. Sčasoma pa naj bi odstotek vrečk, umaknjenih s tržišča, povečali vse do 70 %.

Britanija v tem primeru sledi trenutni politiki Evropske unije, ki temelji na konceptu »hierarhije ravnanja z odpadki«, kar pomeni, da morajo države članice najprej preprečevati nastajanje odpadkov, v drugi fazi nastale odpadke predelati za nadaljnjo uporabo, šele kot zadnja možnost pa v poštev pridejo strategije odlaganja, skladiščenja in uničevanja odpadkov.

V tem smislu se zgodovina v Britaniji ponavlja. Ker so ljudje še pred industrijsko revolucijo kljub zakonom nadaljevali metanje smeti na ulice, so leta 1414 londonski biriči in policisti najavili svojo pripravljenost, da bodo plačevali »informatorjem« za podatke o kršilcih uredb o odpadkih. Zgodovinski viri mesteca Stratford-upon-Avon omenjajo, da je bil za tovrstne prekrške leta 1551 kaznovan tudi oče dramatika Williama Shakespeara. V našem času pa se Britanija pripravlja na »obdavčenje« tistih, ki ne nameravajo spremeniti svojih življenjskih navad oz. še naprej nespametno ravnati z lastnimi odpadki. Eksperiment za boj proti nepripravljenosti pripravljati smeti za recikliranje se je začel na več točkah na Otoku, na katerih so pol milijona zabojnikov opremili s posebnimi elektronskimi napravami, ki zaznavajo količino odpadkov. Tako preverjajo, ali bo zakon, ki predvideva 150 funtov plačila za vsako tono odpadkov, ki gre prek z zakonom določenega limita, uspešen.

Toda 52-letni Richard Strauss, njegova 36-letna žena in sedemletna hči so – pa ne zaradi bojazni pred obdavčenjem – začeli akcijo Življenje brez odpadkov. V celem letu 2009 nameravajo napolniti le en zabojnik za smeti. O tehnikah ravnanja z odpadki tričlanska britanska družina redno poroča na svojem blogu, ki ga je v zadnjem mesecu obiskalo okrog 70 tisoč radovednežev. V prazničnem času je družina v zabojnik odvrgla le 78 gramov smeti, medtem ko je povprečna britanska družina napolnila 5 vreč.

In kako do manj smeti v smetnjakih? Družina ne kupuje živil v embalaži: zelenjavo nabavljajo pri lokalnih kmetih, meso pri mesarju. Ostanke živil kompostirajo. Božična darila so zavili v papir od lanskega leta.
»Ljudje menijo, da je bilo pri nas za božič dolgočasno. Vendar ni tako,« je zapisal Richard, »ljudje povezujejo zabavo s kupom smeti, a to je nesmiselno.«