Ruske rakete zaščitile Iran

S-300
Ko se je lani pričel izraelski božični napad in nato vojna proti Hamasu v Gazi, izbruh sovražnosti ni presenetil dobrih poznavalcev razmer. Vojna na Bližnjem vzhodu, s katero naj bi se ameriški predsednik George Bush tudi poslovil od svoje funcije, se je namreč napovedovala že od začetka Bushevega mandata. Vendar smo na koncu bili priče – napačni vojni.
Ne ZDA in ne Izrael namreč nista napadli Irana, kot so napovedovali in pričakovali številni analitiki, pač pa je Izrael nenadoma napadel palestinsko ozemlje. Kaj se je torej zgodilo? Očitno je, da se je medtem zgodilo nekaj, kar je vplivalo na spremembo ameriških in izraelskih načrtov, vendar tega večina svetovnih medijev ni opazila. In ni nenavadno, da je ostal ta dogodek popolnoma brez omembe tudi v vseh slovenskih “mainstream” medijih (z izjemo Večera, ki je decembra lani vsaj omenil začetek zgodbe), ki sicer dan za dnem tekajo od enega dogodka do drugega, (prepozno) preštevajo drevesa, hkrati pa pogosto pozabljajo “povezati točke” in ugotoviti, v katerem gozdu se dogajajo njihove zgodbe.
Vojna na Bližnjem vzhodu namreč ni zgolj posamezni incident, pač pa je samo del velike igre, ki jo svetovni šahisti igrajo od Bližnjega vzhoda do Kosova, od poljskih in čeških ravnic, na katerih naj bi bil nameščen ameriški protiraketni ščit, do osamosvojenih republik Gruzije in naftnih polj Irana. In v tej veliki igri imajo še posebno mesto ruski raketni sistemi, ki so odločilno vplivali na to, da ne ZDA in ne Izrael nista napadla Irana. Kar bi dolgoročno lahko privedlo tudi do tega, da Pakistan že čez nekaj let verjetno ne bo več edina islamska država z jedrskim orožjem.
Veliki raketni poker