TV kolumna - Varčujmo, naj stane kar hoče!
© Matti Mattila
Ker pišem o televiziji, sem poizkusil s stavkom: »Kakršna vlada, takšna televizija.« Čisto rutinsko sem stavek preobrnil: »Kakršna televizija, takšna vlada.« In sem se razjokal. Da, z mano se je začel dogajati tisti čustveni proces, ko solze nekontrolirano škropijo levo, desno. Borut Pahor in njegov vladni četverec brez krmarja je podedoval televizijo po Janezu Janši. Takoj jo mora spremeniti, takoj zamenjati dolg spisek vodilnih in postaviti v svet in na vodilna mesta ljudi, ki bodo izžarevali njegovo ideologijo! Druga, manj ugodna možnost je seveda, da nastavi za dobro plačanega komentatorja samega Janeza Janšo. To delo opravlja Janša že zadnjih osem let, najprej kot voditelj opozicije v času Drnovška in Ropa, potem kot predsednik vlade. Občinstvo se na Janšo ni čisto navadilo, kar kaže rezultat na volitvah. Uredniki in novinarji so se ga navadili, še več, z njim so se zlili v eno samo udarno enoto. No, Pahor bi lahko Janšo vzel celo v vlado kot nestrankarskega ministra za informiranje.
Znanci s televizije so mi prišepnili, da so mlade napovedovalke v gluhih nočeh izvezle prapor slovenske nacionalne televizije: živo rdeč, z velikimi rumenimi črkami: »VARČUJMO, NAJ STANE, KAR HOČE!« Pa na drugi strani: »VARČEVANJE, VREČA BREZ DNA!« In seveda bogato izvezena preluknjana srebrno zlata nogavica. Takoj sem se javil, da v drog tega prapora zabijem zlat žebljiček. So rekli, da so imajo že druge sponzorje.Televizija ukinja »Strasti« in »Brat bratu« in celo »Piramido«. Ni pa še ukinila tretjega programa. Televizija še vedno poizkuša s poslanci in ministri, misleč, da ker so zastonj, nič ne stanejo. Volilno telo ni dolžno voliti takih poslancev, da bodo sposobni najti odgovore na tekoča vprašanja. Tudi poslanci državnega zbora, niti ne Mestnega sveta Ljubljane, niso tu za to, da gledalcem pojasnjujejo pravne in finančne probleme. Poslanci in ministri niso tisti, ki bi dvignili gledanost in pritegnili oglaševalce! Če hoče televizija preživeti, se mora vprašati ali lahko preživi s programom, kakršnega jim suvereno narekuje Pahorjeva vlada. Zgodovinska zasluga predsednika vlade Boruta Pahorja je, da je sprožil vprašanje znižanja najvišjih plač. Zniževanje plač je fotogenično. Fotografija menedžerja z napisom, kolikšno plačo bruto ima, vedno učinkuje na gledalca. Vendar ta način posredno vzpodbuja mlade, da si želijo postati zgolj vodilni menedžerji. Samo tako se lahko rešijo šestintrideset urnega delavnika in samo tako lahko delajo noč in dan!
Ohraniti zaposlenost ob šestintrideset urnem delovnem času je odlična poteza. Seveda, v kolikor se zanesemo, da je naročil v povprečju res samo za deset odstotkov manj. Pahorjeva vlada in državni zbor predstavljata delavce, kot tiste, ki morajo preživeti v času, ko ne bo naročil in se obenem počutiti zaposlene in varne. Važno je, da imajo vlado, ki bo rešila delavce in gospodarstvo. Vendar mehka točka te vlade so tudi raziskave in inovacije. To je težje: raziskav in inovacij pač ni, ker se v zapletenih razmerah ne splačajo. Jih tudi ne more biti, pa naj jih kakorkoli stimuliramo. Živimo v družbi, kjer mora vse prinašati dohodek in dobiček. Če prav pomislimo, Evropa ima dovolj nafte in lastne energije za tovarne in za ogrevanje, zakaj potrebuje ruski plin? Da lahko nafto porabimo za avtomobile. To se mora nehati! Hočemo Evropo brez avtomobilov in brez odvisnosti od ruskega plina! Vendar brez cvetoče avtomobilske industrije ni zaposlenosti, ni razvoja, ni blagostanja, ni države, ki bi lahko pomagala delavcem in bančnikom. Zato nas internet in časopisi že zasipavajo z oglasi za poceni dobro opremljena terenska vozila!
Varčujmo, da bomo lahko spet zaposleni in bomo spet lahko najemali ugodne kredite in zapravljali! Televizija nas mora vsakdan navajati na varčnost in skromnost, da bomo lahko na glavo skočili v neizmerno razkošje prihodnosti!