Kultura / Leto dni od smrti Marka Zorka

Na zasedbi Filozofske fakultete leta 70 prejšnjega stoletja so v avli potisnili nekaj miz skupaj in gori uprizorili montiran politični proces: agitka, kaj pa drugega, in niti ne preveč inteligentna. Sodniki so bili ... ne vem čisto dobro, Dekleve in Matjaža Kocbeka se spomnim, obsojenec je bil menda Koči Kodrič, z Bojanom Škilanom sva imela pa najlonki potegnjeni čez glavo in sva bila huda rablja, ki sva Kočija (če je bil Koči) rukala sem in tja po odru. Nakar se nam je zgodil vdor realnega: nek suhec na robu gledalcev je ves čas nekaj protestiral - in potem se je začel slačiti. Sezul se je, slekel srajco in hlače in tak, v samih gatah, začel plezati na tiste mize, pri čemer je ves čas še naprej žebral resnice o življenju. Mi na odru, ki smo uprizarjali absurd nasilja Sodstva in Sistema nad motečim elementom, smo se nenadoma znašli v situaciji, ko je nekdo posegel v naš mali agitatorski sistem in polomil njegova pravila. Mislim, da so mu nekaj sikali in prigovarjali, daj, Zorko, ne serji ga, potem je pa Koci rekel, dol ga zabrišta. S Škiletom sva se spogledovala, ena demokracija ni šla skup z drugo in v bistvu smo dopovedovali ravno to, da se ne sme nikogar nikamor zabrisat, ampak potem so prevladala osnovna pravila organizacije človeške družbe in estetske zakonitosti in tisto suho telo (nemogoče je bilo ne pomisliti na Kristusa) je obsedelo na tleh pod odrom in ponavljalo kot molilni mlinček: "In Camus se smehlja ... In Camus se smehlja ...". Igra pa je zgubila svoje primarno veselje, če ga je sploh imela.

Zorko se je pred kratkim samo zarežal na to zgodbo, češ da mu je že kakega pol ducata modelov prijavilo, da so bili oni tisti, ki so ga vrgli z odra. Meni je pa od takrat bil nekdo, ki v najbolj nepričakovanem trenutku od nekod pripleza in je špilferderber. Spleza na oder ljubljanske Drame in poseže v predstavo, ki se ne dogaja po njegovem trdnem prepričanju o urejenosti sveta. Vrže se v Ljubljanico, nekoliko niže spleza ven, se povzpne v bližnjo hišo ter od tam s frendi opazuje firbce, ki v bistvu čakajo predvsem to, kdaj bodo ven potegnili njegovo truplo. Kadarkoli in kjerkoli se je lahko zgodilo, da je od nekod priplezal s pajčjimi rokami in nogami, pomolil brado v dogajanje in povedal kaj neprimernega. In verjetno so zmeraj imeli tisti zajebani občutek kot takrat mi na odru, da ima sicer prav, ampak da tisti hip v tisto situacijo ne paše. Vi praznujete obletnico največje slovenske desetdnevne vojne, on vam pride s pobitimi turškimi tovornjakarji. (Teh ni pozabil nikoli. In bili so stvar, ki mu je niste mogli nikoli pozabiti - to, da je bil edini, ki je te nedolžne Turke kar naprej in vztrajno obešal vesoljni Sloveniji na vest.) Izkuša meje vraževerja in strahu pred smrtjo ter zbirko, ki bazira na kuharskih receptih, a zanjo vehementno trdi, da ni kuharska knjiga, poimenuje Knjiga mrtvih. Tisto potovanje z rokopisom okrog založnikov bi si zaslužilo mojstra njegovega peresa, da bi lahko popisal absurdnost situacije. Kot da ni minilo petintrideset let, v katerih je postal spoštovana osebnost, h kateri so hodili romat v Dolsko politiki in filozofi in novinarji in prijatelji in povsem običajni ljudje, da o ženskah ne govorimo: še zmeraj je imel prav in vsi so se strinjali z njim, ampak ... To je bila in ostala beseda, ki ga je ločevala od spodobnih ljudi. In medtem ko so si drugi razbijali glavo s tabujem smrti in naslovom knjige, se je on zabaval in pošiljal svoje bridke mesidže, iz katerih so se navadno razvile kolumne. S posmrtnimi ceremonijami je javno opravil na sedmini za Munjenim, ko si je kot Broj jedan posadil na glavo cilinder in se v svojem invalidskem vozičku pripeljal h Krač ter izjavil, da je to generalka za takrat, ko bo on umrl. In je moral vsak, ki je sedel za dolgo mizo, povedati en svoj spomin na Munjenega. Kar je v precepu med tem, da je v taki situaciji vsaka beseda odveč, in tem, da je molk nespoštljiv, pravzaprav najbolj inteligentna rešitev: naj skozi zgodbe spregovori rajnki sam, navzoči pa naj si mislijo, kar si kateri hoče.