Obama prvič omenil neverujoče

Ameriški predsednik Barack Obama, ki se je po zabavi in po desetih plesih ki so trajali do pet minut do ene zjutraj po ameriškem času danes prvič zbudil v Beli hiši in že kmalu ugotovil, da ga čaka veliko dela. Tako kot je bilo pričakovano je Obama med prvimi ukrepi podpisal ukaz, s katerim je za 120 dni ustavil vse sodne postopke glede taborišča Guantanamo na Kubi. Obamov obrambni minister Gates je odredbo o tem ustno že v torek predal tožilstvu v Guantanamu. Nova administracija jih bo namreč pred začetkom izvajanja ponovno preučila. Odločitev novega predsednika so kot "močan simbol" označili v EU, pozdravili pa so ga tudi v Amnesty International in ZN.

Takoj zatem se je Barack Obama sestal s svojimi gospodarskimi svetovalci, s katerimi se je pogovarjal o uporabi 825 milijard dolarjev vredne državne pomoči za blažitev finančne krize, zatem pa se je sestal še s člani sveta za nacionalno varnost. Med njimi sta najpomembnejša obrambni minister Robert Gates in načelnik štaba združenih poveljstev ameriške vojske admiral Mike Mullen. V ospredju pogovorov bo vojna v Iraku (od koder naj bi se glavnina sil ZDA umaknila v 16 mesecih) in predvsem v Afganistanu, kjer si predsednik Barack Obama želi povečanja števila ameriških ter vojakov zveze NATO, zaradi bolj učinkovitega boja proti talibanom.

Toda ob vseh odločitvah, ki jih je sprejel na prvi delovni dan, ki ga je začel z jutranjo molitvijo, v ZDA še zmeraj odmeva del govora, ki ga je imel ob svoji zaprisegi. Komentatorji so namreč dan po zaprisegi 44. ameriškega predsednika ugotovili, da je ob številnih presežnikih, s katerimi je začel svoj mandat uspel prvič v zgodovini govorov ameriških predsednikov storiti še nekaj – prvič je namreč v govoru omenil tudi “neverujoče”, oziroma ateiste. To je storil tedaj, ko je v svojem prvem govoru v vlogi predsednika dejal, da Američani “kristijanov in muslimanov, Židov in Hindujcev, pa tudi neverujočih.”Omemba “neverujočih” v ameriški družbi je prva te vrste, saj so bili doslej predsedniški govori praviloma rezervirani zgolj za omenjanje “pravovernih” družbenih nazorov, predvsem v smislu čaščenja krščanske vere. David Domke, profesor komunikulogije na Univerzi Washington v Seatlu, ki je analiziral predsedniške govore v sedmih desetletjih predsedniških nagovorov je dejal, da je bil govor Obame “točno v sredini” po številu omemb Boga – omenjal ga je večkrat kot Ronald Reagan, toda manjkrat kot George W. Bush.

Omemba ateistov je v ZDA vzbudila veliko pozornost številnih medijev, predvsem pa agnostikov in ateistov, ki so bili doslej zmeraj spregledani. “Prvič v moderni zgodovini je pred očmi svetovne publike in ne da bi zastal za trenutek predsednik ZDA priznal, da so tudi neverujoči Američani " so zapisali v “Reason Magazinu”. V časopisu so izrazili tudi domnevo, da je Obama morda zasledil statistični podatek, po katerem neverujoči v ZDA predstavljajo od tri do deset odstotkov prebivalstva in so zato največja “manjšina” v državi. Po zadnji raziskavi Pew Centra so neverujoči zagotovo največja manjšina, saj se k njim prišteva 16,1 odstotka vprašanih.

Razlog, zaradi katerega se je Obama odločil za ta korak so za neverujoče v ZDA nepomembni, bolj pomembno je to, da so bili prvič javno postavljeni v enakopraven položaj z verniki, ki se o neverujočih pogosto izražajo podcenjevalno in žaljivo. Zanimivo je, da se niti en ameriški kongresnik ali senator javno ne opredeljuje kot nevernik. Ed Buckner, predsednik združenja ameriških ateistov je ob tem dejal, da je ameriški predsednik končno storil to, na kar so čakali zelo dolgo.“Njegova mati bi bila ponosna nanj, tako kot smo mi”, je dejal Buckner.

Vendar to ni bila edina pomembna Obamina novost v govoru. Obama je namreč istočasno odkril tudi sodržavljane, ki jih je v svojem govoru vztrajno nagovarjal z “moji sodržavljani” in ne z “moji dragi Američani”, kot so to doslej najraje počeli drugi ameriški predsedniki. “To je bil bistven poudarek. To je bilo novo. Poudarjal je državljanstvo,” je dejal Bruce Buchanan, profesor na Univerzi v Teksasu in avtor knjige “Državljanski predsednik.” Primer ameriškega predsednika bi morda lahko dobil tudi posnemovalce v Sloveniji, kjer so mnogi slovenski politiki v zadnjih letih podlegli nacionalistični retoriki in večinoma v svojih govorih (Janez Janša, France Cukjati itd.) omenjali samo “Slovenke in Slovence”, pozabili pa na državljane in še bolj tudi na vse prebivalce Slovenije, med katere spadajo tudi tujci, ki imajo v Sloveniji pogosto manj pravic, čeprav so hkrati povsem enakopravni davkoplačevalci.