Vojna proti industriji rovov

Primerjava poročanja tujih medijev o dogajanju v nekaterih kriznih žariščih sveta s poročili “specializiranih” slovenskih poročevalcev pogosto pokaže prav osupljivo pomanjkanje najpomembnejših informacij ob hkratnem preobilju nepotrebnega besednega balasta. Vse to dokazuje tudi primer komaj končane vojne v Gazi. Kljub temu, da so se izraelske sile že umaknile, poročevalci slovenskih medijev že od lanskega predbožičnega večera pa do konca vojne niso objavili skoraj ničesar o ciljih izraelske operacije. Veliko je bilo preštevanja žrtev in opisovanja napadov, bolj malo relevantnih poročil pa se je ukvarjalo s tem, zakaj se je vojna v Gazi pravzaprav sploh začela in kakšen je njen končni cilj. In to kljub temu, da so najbolj zanimivi podatki, ki vse to razkrivajo, že precej časa objavljeni na spletu ali pa o njih neprestano poročajo svetovni mediji.

Skrivni cilji Izraela že v slovenski depeši

Zakaj se je torej ofenziva sploh začela ? Iz poročil slovenskih medijev bi lahko sklepali, da zato, ker je želel Izrael v trenutku predsedniške menjave v ZDA po stari navadi izvesti maščevalno akcijo nad Palestinci v Gazi in jih z ubijanjem civilistov kaznovati zaradi podpore Hamasu. In vse to pod krinko maloštevilnih raketnih napadov Hamasa.
Večina svetovnih medijev vidi prave razloge za vojno drugje. Pri tem ni mogoče prezreti niti javno objavljenih podatkov o ciljih ofenzive, ki so jih razkrili v poveljstvu izraelske vojske. Izrael je že v začetku operacije potrdil, da je njegov glavni cilj uničenje podzemeljskih tunelov v koridorju “Filadelfi”, ki se nahaja med Gazo in Egiptom. Sekundarni cilj izraelske akcije je bila oslabitev Hamasa ter okrepitev Fataha in palestinskega predsednika Mahmuda Abasa, toda tudi to je bilo odvisno od uničenja večine rovov, skozi katere se Hamas oskrbuje z orožjem, denarjem in drugimi potrebnimi sredstvi. V slovenskih tiskanih medijih o koridorju “Filadelfi” kljub temu ni mogoče prebrati niti besedice. Dnevnikov in Večerov arhiv tega pojma sploh ne poznata, čast dnevnih medijev pa rešuje le Delo, ki je cilj sedanje izraelske akcije omenilo v štirih člankih izpred nekaj let, dvakrat leta 2005 in dvakrat leta 2006.

V tujih medijih so o tem fenomenu napisane gore člankov. Hiperaktivnih zvez do njih ni potrebno navajati, dovolj je, če v internetnih brskalnikih vtipkate “Philadelphi”ali “Filadelfi”. Morda še bolj presenetljivo pa je dejstvo, da je bil cilj izraelske akcije jasno napovedan že v znani “diplomatski depeši”, ki je bila v Sloveniji objavljena skoraj točno pred letom dni, oziroma 25 januarja leta 2008. Depeša je sicer v večjem delu navajala ameriška navodila slovenski diplomaciji pri aktivnostih, povezanih z osamosvojitvijo Kosova, vendar je hkrati napovedovala še nekatere druge pomembne dogodke na Bližnjem vzhodu. Vendar pa ti deli depeše zaradi medijskega hrupa in iskanja “izdajalcev” v novinarskih in diplomatskih krogih niso bili deležni pozornosti novinarjev, čeprav je Delo skenirane strani depeše celo objavilo tudi na svojih internetnih straneh.

V tem dokumentu pogovorov “na nižji uradniški ravni”, kot ga je sicer ocenil tedanji premier Janša, je na primer opisan tudi pogovor med namestnikom svetovalca za nacionalno varnost Elliotom Abramsom in tedanjim političnim direktorjem MZZ Mitjo Drobničem. “Na vprašanje, kako nastopiti do reševanja problematike v Gazi je Abrams dejal, da odgovora za to ne bo mogoče najti, dokler ne zapremo koridorja Filadelfi, ki je sedaj zelo slabo nadzorovan. Tam je zelo razvito tihotapstvo. ZDA menijo, da Egipt nima interesa za reševanje te problematike. Izrael pa si ne upa zapreti koridorja, ker bi bila s tem povezana vojaška akcija zelo krvava,” je Mitji Drobniču ob prisotnosti tedanjega veleposlanika v ZDA Samuela Žbogarja, sedanjega slovenskega zunanjega ministra, odgovoril Elliot Abrams, namestnik svetovalca za nacionalno varnost, ki je sicer “zadolžen za strategijo globalne demokracije.” Takoj zatem sledi še en del pogovora, ki razkriva še pomembnejše razloge za izraelsko akcijo. “Abrams je dejal, da se Abu Mazen (AM) zaveda, da bi mu sporazum z Izraelom koristil, saj bi na njegovi podlagi lahko izvedel referendum, ga dobil in tako de-legitimiziral Hamas v Gazi. Še več, AM bi bil zelo vesel, če bi Izrael Hamas odstranil iz Gaze. AM se ne želi pogajati s Hamasom in prav je tako. Če bi se namreč začel pogajati s Hamasom, bi to pomenilo konec pogajanj z Izraelom. V vsakem primeru se morajo pogajanja med Palestinci in Izraelci nadaljevati, čeprav Abrams ne vidi rešitve v bližnji prihodnosti. Palestinci morajo povečati varnost na svojih teritorijih, kar bi omogočilo umik Izraela in posledično povečalo podporo AM-ju.” In kdo je AM ? To je Abu Mazem ali z drugim imenom Mahmud Abbas, palestinski predsednik, ki pa v tem trenutku vlada (9. januarja se mu je sicer iztekel predsedniški mandat) samo na Zahodnem bregu in ne v Gazi, ki jo nadzoruje bolj radikalni islamski Hamas.

Očitno je, da je Izrael še pred letom dni ocenjeval, da bi bila “akcija zelo krvava” ter si tedaj, kot je bilo sporočeno Sloveniji kot predsedujoči EU “še ni upal zapreti koridorja”. Vendar je leto dni kasneje kljub očitnem zavedanju dejstva, da bo prišlo do velikih civilnih žrtvah odločil, da izpelje napovedano krvavo “akcijo.”

Gradbena dovoljenja za tunele

Izraelska operacija “Vlivanje železa” je bil torej rezultat velike simultanke, ki se je odigrala na svetovnem odru. Ker je Iran ob pomoči nedavno prodanih najsodobnejših ruskih protiletalskih raket dobro poskrbel za svojo varnost, oslabljeni Bush pa ni bil pripravljen pomagati Izraelu in odpreti še tretje vojne fronte z Iranom, se je Izrael odločil, da Hamasovo moč zajezi kar v Gazi in uniči “mesto tunelov”, kot je omrežje tunelov imenovala ameriška postaja CBS. Zato je bilo milijon in pol prebivalcev Gaze izpostavljeno bombardiranju ,v katerem je bilo ubitih najmanj 1300 Palestincev, okrog 6000 pa jih je bilo ranjenih.

Zanimivo je, da so mediji v Sloveniji skorajda v celoti ignorirali izraelska pojasnila o vzrokih za operacijo, med njimi tudi ocene, ki jih je dal general Yoav Galant, poveljnik južnega poveljstva izraelskih obrambnih sil (IDF). “Cilj Izraela je, da povzroči hude izgube vodstvu Hamasa, njegovim taktičnim zmožnostim in tihotapskim potem,” je ob začetku operacije navedel general Galant. Tudi dogajanja na terenu so dokazala, da je vojska želela doseči prav te cilje. Novinarji so res poročali o civilnih žrtvah, toda mnogi so ob tem pozabili navesti dejstvo, da Izrael na primer ni uporabljal večcevnih metalcev raket, pač pa je z napadi težkega topništva na “točkaste” cilje poskušal zadeti točno določene tarče, med katerimi so bile tudi podzemeljske preskrbovalne poti Hamasa. Kar seveda ne pomeni, da nekaterih akcij Izraela (napadi na civilne objekte, uporaba fosfornih granat v naseljih) ne bi bilo mogoče opredeliti kot hudih kršitev vojnega prava.

Tarča teh napadov kljub temu ni bila Gaza v celoti, pač pa večinoma le 14 kilometerski pas nikogaršnjega ozemlja, imenovan z nenavadnim imenom - “Filadelfi”. Še danes ni znano, od kod se je vzelo ime tega strateško pomembnega ozemlja. Nekateri Izraelci trdijo, da je področju dal ime izraelski računalnik pred kakšnimi 20 leti, ki je ime izbral po naključju, medtem ko nekateri drugi viri trdijo, da je koridor poimenovan po izraelski enoti, ki je bila aktivna v tem področju. Palestinci področje imenujejo področje Salah Al Din.

Pod tem področjem so Palestinci izkopali mrežo tunelov, ki potekajo med Gazo in Egiptom. Zgrajeni so sredi gline in okrepljeni s podporniki ter betonom. Večji in širši tuneli imajo tudi električno razsvetljavo. Uporabljajo jih za oskrbo in za tihotapljenje cigaret, hrane, zdravil, celo žive živine, predvsem pa orožja in municije. Kako pomembno je to vprašanje, kaže tudi to, da je (sedaj že bivša) ameriška državna sekretarka Condoleeza Rice z izraelsko zunanjo ministrico Cipi Livni ob koncu izraelskih operacij v Gazi v Washingtonu podpisala dogovor med državama, katerega cilj je ustavitev tihotapljenja orožja na območje Gaze in ki naj bi “predstavljal del prizadevanj za dosego prekinitve ognja v Gazi.”

V zvezi s tem je seveda ključna vloga Egipta, toda egiptovski predsednik Hosni Mubarak je že dal vedeti, da nima sicer nič proti mednarodnemu nadzoru v Gazi, zato pa ne namerava dopustiti nikakršne prisotnosti tujih vojakov na svojem ozemlju. Če je ocena najvišjih ameriških diplomatov,  ki smo jo lahko prebrali v slovenski “washingtonski beležki” še zmeraj točna in Egipt ne bo pokazal večje pripravljenosti za sodelovanje, je seveda tudi izraelska akcija lahko obsojena na neuspeh. Mednarodne sile – med njimi morda tudi slovenski pripadniki vojske in policije – bi lahko nadzorovali mejni pas, vendar bi tuneli še naprej opravljali svojo vlogo, saj segajo v notranjost Egipta in Gaze.

To potrjujejo tudi poročila tujih medijev o tem, da so “tihotapci znova na delu” , saj naj bi Palestinci ugotovili, da so mnogi tuneli uspeli preživeti napade izraelskih letal in topništva. Izraelska vojska sicer trdi, da naj bi uničila okoli 80 odstotkov rovov. Pri tem je uporabljala tudi posebne “protibunkerske” bombe, ki se najprej zarijejo globoko pod zemljo in šele nato eksplodirajo, kar sproža udarne sunke, podobne potresom. Toda kljub temu je bila naloga, ki so si jo v izraelski vojski zastavili, morda pretežka. Med Gazo in Egiptom naj bi namreč bilo kar 1000 izkopanih tunelov, ki potekajo okoli 20 metrov pod zemljo okoli 600 metrov daleč. O velikem pomenu teh tunelov govori tudi podatek, da je pred izraelsko ofenzivo okoli 90 odstotkov življenskih potrebščin  v Gazo prihajalo – prav skozi tunele. Mesečno je vrednost tega ilegalnega prometa okoli 40 milijonov dolarjev. Tuneli so tudi velik vir zaslužka za Hamas, ki izdaja dovoljenja za kopanje tunelov in v ta namen računa 2750 dolarjev “dajatev” za vsak tunel.

Izraelski vojaški načrtovalci si zato želijo med Gazo in Hamasom v bližini begunskega taborišča Rafa zgraditi jarek, ki bi bil 25 metrov širok in pet kilometrov dolg. V ta namen bi bilo potrebno porušiti najmanj 3000 hiš, velik del tega dela pa so medtem že opravili izraelski topovi in letala. Palestinski minister Sajeb Erekat je novo izraelsko namero že obsodil in jo označil za " katastrofo za palestinski narod".

Zakaj je to področje tako pomembno za Izrael kažejo tudi podatki, da so Palestinci skozi tunele v zadnjem času uspeli pretihotapiti vse bolj nevarne iranske rakete. V preteklosti so domače palestinske rakete “kasam” letele samo sedem kilometrov daleč, novejše, iransko-ruske rakete “Grad” oziroma “Katjuše” pa lahko dosežejo cilje celo 40 kilometrov znotraj Izraela. Povečalo se je tudi število napadov. In to za več 500 odstotkov samo do leta 2006, od 179 v letu 2005 do 946 v letu 2006. V zadnjih treh letih naj bi na Izrael izstrelili celo več kot 8000 raket. Tunele uporabljajo tudi zato, da skozi njih borci Hamasa preko Egipta letijo v Iran, kjer se izvežbajo v vojašnicah iranske revolucionarne garde ter se nato po isti poti vrnejo v Gazo. Celo če bi bil Hamas v popolnosti poražen, bi lahko ob pomoči tunelov znova kmalu obnovil svoje zaloge. Točno to se je zgodilo leta 2006, ob koncu vojne med Izraelom in Hezbolahom v Libanonu, kjer ima Hamas v Libanonu po izraelskih ocenah več raket, kot jih je imel leta 2006. V začetku ofenzive je imel Hezbolah na razpolago okoli 15 000 raket, danes pa naj bi jih imel že več kot 40 000, ob tem pa naj bi imele rakete večje bojne glave in večji doseg. Še bolj nenavadno je, da jih večinoma izdelujejo na Kitajskem, kljub temu pa jih uspejo pretihotapiti na drugo stran sveta.

Neuspešno “Vlivanje železa”

Marsikaj bo seveda odvisno tudi od odločitev novega ameriškega predsednika Baracka Obame. Tudi on se je javno že zavzel za to, da mora Izrael imeti “ubranljive meje”. Francija in Nemčija pa medtem ponujata Egiptu posebno tehnologijo za odkrivanje tunelov. Prav to naj bi bila tudi glavna naloga evropskih sil, če bi v Gazi res organizirali mirovno  operacija OZN, ki naj bi jo izvedel Nato. Tuneli bi po drugi strani lahko imeli tudi drugačno vlogo. ZDA naj bi si namreč prizadevale, da bi vsaj del tunelov ostal odprt,  toda tako, da bi jih lahko uporabljale sile, ki so blizu Fatahu. Tudi Egipt naj bi si želel, da nadzorne točke med Gazo in Egiptom znova prevzamejo sile, ki so blizu palestinskemu predsedniku Abasu. tako bi lahko oslabili Hamas in okrepili zmernejši Fatah. Vendar pa je malo verjetno, da bi Hamas, ki je dobil parlamentarne volitve leta 2006 in je junija leta 2007 izgnal sile Fataha iz Gaze, dopustil takšen razvoj dogodkov.

Kako težko bo doseči zmago v vojni proti “industriji rovov” pa kaže tudi izjava vodje izraelskih obveščevalcev Yuvala Diskina, ki je že ocenil, da se bo “položaj glede koridorja Filadelfi vrnil v predvojno stanje, če se ne bodo uresničili sporazumi z Egiptom in ZDA o večjem nadzoru.” Po oceni najbolje obveščenega izraelskega obveščevalca “operacija ni prizadejala uničujočega udarca industriji rovov”, zaradi česar bi se lahko položaj “v nekaj mesecih” znova poslabšal, čeprav so izraelske sile v akciji “Vlivanje železa” poskusile uničiti več kot 100 tunelov dnevno v času, ko so potekale operacije.

In kaj vse to pomeni ? Veliko različnih stvari. Vsekakor pa nedvomno dokazuje vsaj nekaj – da tudi ta vojna ni dosegla svojih ciljev, tako kot je ni tudi marsikatera druga. Kar je ponoven dokaz za to, da se zelo zapletenih konfliktov preprosto ne da reševati s silo, ki lahko samo začasno spremeni tok dogodkov, pač pa le s pogajanji. Nadzor nad mejami v Palestini bi moral biti veliko boljši, toda tudi Izrael bi moral ponuditi veliko več.

Tega bi se morali zavedati tudi v slovenski vladi. Kajti, če namerava slovenska vlada že do petka odločati o slovenskem sodelovanju v morebitni misiji EU na območju Gaze, bi lahko bila ta odločitev preuranjena in nevarna. Pred pošiljanjem slovenskih policistov v nemirno področje Gaze bi bilo najprej potrebno ugotoviti, kako resne so sploh možnosti za trajnejši mir na tem področju.

Prva in peta stran razvpite washingtonske depeše, kjer se govori o koridorju Filadelfi.