Dobro jutro, Afganistan!

Vedno manj je prostora za špekulacije in politično-vojaški populizem, ko je govora o vojni v Afganistanu. Mineva natanko sedem let, od kar so zahodne velesile razglasile svojo zmago v tej državi in propad »fanatičnega« talibanskega režima. Vendar zmagoslavje ni trajalo dolgo. Zaradi številnih napak mednarodne skupnosti, razprtij znotraj zveze Nato in ameriškega zračnega bombardiranja, ki je za seboj pustilo že na stotine, če ne tisoče mrtvih civilistov, je danes situacija v Afganistanu vse prej kot stabilna. Prej nasprotno. Vse več vojaških poveljnikov se strinja, da Nato izgublja vojno. Na to opozarja tudi vse več kritikov okupacije Afganistana, kot je vodilni geopolitični analitik Tariq Ali, ki je v intervjuju za Mladino nedavno izpostavil: »Ljudje, ki so se odločili zasesti Afganistan, bi morali sedaj, sedem let po začetku okupacije, razložiti, zakaj je to tako. Zakaj talibani nadzorujejo tri četrt Afganistana? Kaj je Nato počel vsa ta leta? (...) Natova vojska bi se morala umakniti iz Afganistana, ker so stvari iz leta v leto samo še slabše. To je že splošno znano. Britanski veleposlanik v Afganistanu je pred nekaj meseci dejal, da te vojne ni več mogoče dobiti, višji nemški general je rekel, da je situacija veliko slabša, kot si predstavljamo. Talibanom je jasno, da ne morejo premagati Nata z vojaškimi sredstvi, lahko pa ga premagajo tako, da naredijo iz Afganistana popolnoma neobvladljivo državo. Obup se širi med zavezniki. Nemci so zelo jezni zaradi vsega skupaj, Španci se hočejo umakniti, Kanadčani so tudi že napovedali svoj odhod, Norvežani se tajno dogovarjajo o odhodu, tako da jedro zavezništva razpada in s tem tudi njihova vojna zmaga, saj ni mogoče, da bi Nato lahko prišel do napredka v Afganistanu z Ukrajinci in ostalimi svojimi sateliti v srednji ter vzhodni Evropi.«
Organizacija The International council on security and development je decembra 2008 objavila poročilo Boj za Kabul: napredovanje talibanov, v katerem med drugim navajajo, da »talibani trenutno vzdržujejo svojo stalno prisotnost že na 72 odstotkih Afganistana... Talibanske sile so iz južnih provinc, kjer zdaj de facto predstavljajo vladajočo oblast v številnih mestih ter vaseh, napredovale v zahodne in severozahodne province vključno s provincami severno od Kabula. Štiri glavne poti v Kabul so zaznamovane s talibanskimi aktivnostmi. Tudi varnost v Kabulu je padla na najnižjo točko, talibani se svobodno infiltrirajo v mesto.«
The International council on security and development (ICOS) je prisotna v Kabulu že od konca leta 2004. Kot na drugih svetovnih žariščih (Irak, Somalija) poskuša ICOS analizirati stanje na terenu in predlagati možne rešitve pri odpravljanju obstoječe krize. O stanju v Afganistanu, kot ga ocenjuje poročilo 'Boj za Kabul: napredovanje talibanov', smo se pogovarjali s predstavnico ICOS-a, Gabrielle Archer.


Začnimo pri najbolj šokantnem podatku, ki ga razkriva vaše poročilo. Kako ste prišli do številke 72%?

Opravili smo številne terenske raziskave, pogovarjali smo se z lokalnimi prebivalci, beležili njihova zaznavanja in poleg tega tudi redno spremljali vse gverilske aktivnosti v državi. Za območja s permanentno prisotnostjo talibanov štejemo tista, kjer je v letu 2008 prišlo do povprečno enega ali več talibanskih napadov na teden. Naj povem, da gre tu za dramatičen skok v primerjavi z letom 2007, ko smo na podlagi enake raziskave prišli do ugotovitve, da talibani vzdržujejo permanentno prisotnost na 54 odstotkih državnega teritorija. Tako da ja, to je zelo strašljiva številka.

  Kdaj se je začel t.i. povratek talibanov?

Že leta 2006 smo objavili poročilo z naslovom Vrnitev talibanov, potem ko smo opravili obsežno terensko raziskavo v številnih Afganistana in se pogovarjali z lokalnimi prebivalci. Povedali so nam, da talibani izvajajo rekrutacijo novih članov v neuradnih begunskih taboriščih, torej zasilnih taboriščih, v katerih so živeli in živijo notranje razseljeni ljudje iz obmejnih provinc južnega ter jugovzhodnega Afganistana. Povratek talibanov lahko pripišemo več faktorjem, predvsem pa pretiranemu zračnemu bombardiranju, ki nadomešča pomanjkanje Natovih vojakov na tleh, uničevanju makovih polj, s čimer so številni poljedelci ob vse svoje vire za preživetje (kar gre spet na roko propagande talibanov) in pa nedostavljanju obljubljene mednarodne humanitarne pomoči. Pred dobrimi sedmimi leti so zahodne sile prišle v njihovo državo in prebivalstvu dale svojo besedo, da jim bodo pomagale in v bistvu se skoraj nič ni zgodilo. Minilo je sedem let in mednarodni skupnosti ni uspelo zagotoviti niti tega, da bi vsi Afganistanci imeli dostop do pitne vode ali hrane.

  Ena izmed stvari, ki me je presunila ob potovanju po Afganistanu leta 2005, je bilo razširjeno prepričanje med ljudmi, da so tujci prišli v Afganistan samo po njihove naravne vire in da se bo vojna po 'relativnem zatišju' kmalu nadaljevala.

Vojna je del življenja za večino Afganistancev. V njihovi državi ni bilo trajnejšega miru že 30 let in večina prebivalcev je mlajših od 30 let, tako da si lahko predstavljate, kaj to vse pomeni. Dejansko ne poznajo drugega kot vojne. Dejansko obstaja veliko cinizma glede obljube mednarodne skupnosti, da bo dostavila potrebno pomoč, česar ni uresničila in prav to je tudi eno izmed priporočil našega poročila. Pozivamo k zagotovitvi varnosti za projekte, ki bi ljudem zagotovili vsaj najnujnejše življenjske potrebe in promovirali "grass roots" demokracijo (demokracijo od spodaj navzgor, op.p.). Ne bo izgledala kot demokracija v Veliki Britaniji ali ZDA, vendar vsaj ne bo slonela na vojnah kot sredstvu za vzpostavljanje nadzora nad državo.

Na kakšne taktike se talibani opirajo v Afganistanu; poleg izkoriščanja napak zahoda seveda?

Njihovi napadi so vedno bolj sofisticirani, saj uporabljajo čedalje bolj učinkovite eksplozivne naprave (t.i. IED – improvised explosive device, op.p.), poleg tega so sposobni udariti v Afganistanu in se nato pregrupirati ter ponovno oborožiti znotraj Pakistana, kjer poteka veliko priprav na nove akcije in ofenzive. So izjemno dobro izurjeni, premikajo se svobodno in uživajo podporo lokalnih prebivalcev – oboji so pač Afganistanci. S tem ko Nato izgublja srca ljudi, gre ta podpora k talibanom, kar za Nato predstavlja samo dodatne težave. Kot že rečeno je to ena izmed večjih napak zahoda v Afganistanu.

 Ena izmed novih taktik bojevanja talibanov so samomorilski napadi, za katere naj bi se (po trditvah pakistanskega dopisnika za časopis Le Monde Diplomatique) vodstvo talibanov ogrelo po sestanku s predstavniki iraške Al Kaide, ki so zavzeli stališče, da samomor ni greh, če je v obliki napada naperjen proti sovražniku.

Da, to bi lahko bilo res. Združene države že leta govorijo o povezanosti Al Kaide in talibanov in tudi res je, da je taktika samomorilskih napadov relativno nova v Afganistanu in da je njena uporaba od leta 2005 v ogromnem porastu. Tisto leto jih je bilo nekaj, potem pa jih je bilo vsako novo leto desetkrat več in konec 2008 smo recimo imeli primer v Kandaharju, ko so bili v samomorilskem napadu ubiti kanadski vojaki, napadalec pa je bil 13 letni deček... Kako se odzvati na vse to? Edina možnost, ki jo mi vidimo, je ta, da si zahod ponovno poskuša pridobiti afganistanske ljudi na svojo stran.

Težka naloga, glede na to, da si talibani zelo prizadevajo spodkopati vpliv mednarodnih nevladnih organizacij na terenu.

To je že res, vendar, če se naša organizacija lahko premika po Afganistanu, ne vidim razloga, zakaj se tudi druge ne bi mogle. In če bi bila situacija res že takšna, da mednarodne človekoljubne organizacije ne bi mogle opravljati svojih prednostnih nalog, potem bi morali poiskati druge načine, kako dostaviti pomoč prebivalcem. Lahko bi uporabili tudi vojaške zmogljivosti, kot se je to zgodilo leta 2005 ob katastrofalnem potresu v Pakistanu. Ljudem bi morali redno dostavljati vsaj čisto vodo, hrano in druge nujne življenjske potrebščine. Poleg tega je treba v te zadeve in procese demokratizacije vključiti Afganistance.

Kako ocenjujete delovanje afganistanske vlade?

Trenutna afganistanska vlada je bila demokratično izvoljena in tu nas predvsem skrbi za naslednje volitve, ki bodo letos, saj zaradi varnostne situacije Organizacija Združenih narodov ne more registrirati volivcev v južnih predelih države, celo v bližini Kabula ne.

V mislih sem predvsem imel, kako komentirate to endemično ter povsem razmahnjeno korupcijo, ki je prisotna v vladi in ki v obup spravlja celo Natove zaveznike? Poleg tega ima predsednik te vlade, Hamid Karzai, med ljudmi naziv 'župan Kabula'.

Hm, da slišala sem za ta nadimek. Kar se tiče korupcije, je to resnično velik problem v Afganistanu in očitno se ga ne bo dalo kar tako odpraviti, saj je tu posredi tudi ogromno denarja od trgovine z mamili. Že v izhodišču se moramo zavedati, da gojenje maka predstavlja življenjske prihodke za številne poljedelce v državi in zato jih ne moremo kar tako uničiti, ker bi si s tem zapravili tudi njihovo podporo za vse ostale projekte. Zato smo predlagali, da bi z učinkovitimi merami kultivacijo maka v Afganistanu preusmerili v pridelovanje morfija za izvoz v tiste države, ki ga nimajo in moram reči, da je ta ideja še vedno prisotna. S tem bi poljedeljske skupnosti prejemale legalen denar, ki bi ga lahko porabile, kakor bi pač hotele in to bi bil eden izmed odločnih korakov naprej k odpravi korupcije, nelegalnih poslov z drogo itd.