Stop za “smrdljivce” v mestih

Avstrijski Gradec se že dlje časa sooča z resnim problemom, zaradi katerega bi bilo mesto lahko že kmalu razdeljeno v različna območja, s katerimi naj bi omejili vstop in zadrževanje vozil v določenih delih mesta. Vrednosti trdnih delcev v zraku, tako imenovanega “drobnega prahu” so namreč skoraj dnevno precej višje od dovoljenih vrednosti. Nižje so bile na primer samo zadnji konec tedna, vse dneve pred tem in tudi v ponedeljek pa so znova presegle mejne vrednosti.

Ti podatki so po poročanju avstrijskih medijev “voda na mlin” okoljevarstvenemu strokovnjaku Christianu Wabelu, bratu nekdanjega okoljevarstvenega strokovnjaka avstrijske vlade Andreasa Wabela, ki proti Republiki Avstriji in avstrijski pokrajini Štajerski že štiri leta vodi sodni proces in dokazuje, da povečana prisotnost drobnih delcev v zraku povzroča številne resne bolezni prebivalcev. Če bo Christian Wabel s svojo tožbo uspel, bi to omogočilo vlaganje številni podobnih tožb proti državi, ki bi lahko zaradi posledic nevarnih snovi v zraku morala plačati velike vsote potencialnim žrtvam.

Sedemnajst mesecev življenja manj

Wabel ob tem predlaga tudi enostavno rešitev za problem, ki pa danes marsikomu – predvsem voznikom – ni všeč. Kot rešitev problema predlaga prepoved vožnje z motornimi vozili, kjer bi avtomobilom s slabimi vrednostmi izpušnih plinov preprosto prepovedali vstop v mesto. Ta ukrep podpira tudi Lisa Rücker, namestnica graškega župana, ki priznava, da je zaradi svoje podpore prepovedi uporae avtomobilov v mestu precej nepriljubljena. To opaža menda celo tedaj, kadar vstopi v kakšno gostilno ali drug javni prostor, zaradi česar pričnejo ljudje okoli nje glasno komentirati njene ideje. Nekateri jo označujejo tudi kot “zeleno marksistko” in s želijo njenega umika iz politike. Okoljske cone so sicer projekt, ki sta ga vladajoča ljudska stranka (ÖVP) in stranka zelenih (Grünen) zapisali tudi v svoji koalicijski pogodbi na ravni mesta. Po teh načrtih naj bi območja v mestih uvedli najkasneje do leta 2010. Po nemškem vzoru naj bi bili vsi avtomobili opremljeni z rdečimi, rumenimi ali zelenimi nalepkami. Gradec je sicer zaradi svoje lege v kotlini med najbolj onesnaženimi mesti v Avstriji. Ena od študij je celo dokazala, da prebivalci Gradca zaradi umazanega zraka v povprečju živijo 17 mesecev manj kot prebivalci drugih delov Avstrije, največji povzročitelj onesnaženja pa je še zmeraj avtomobilski promet. Toda ko so mediji objavili, da bi ukrep lahko zajel kar osem od desetih avtomobilov v pokrajini oziroma kar okoli 520 000 avtomobilov, se je sprožil tudi val kritik s strani združenj lastnikov avtomobilov. Franz Gosch, ki vodi nasprotno pobudo, se je ironično vprašal, ali morda prava pot ne bi bila kar “ponovna izgradnja srednjeveškega zidu okoli mesta” ter se vprašal, ali bo kar ves Gradec že kmalu postal “območje za pešce.”

V skladu z načrti naj bi avtomobili ne bi smeli več v določena področja mesta, ni pa še jasno, kateri deli mesta bodo razglašeni za območja celoletne okoljevarstvene zaščite. Čeprav naj ukrep ne bi prizadel graških spalnih naselij pa je že danes znano, da bi se veliko prebivalcev kljub napovedanim izjemam znašlo v območju prepovedi uporabe avtomobilov.

Slaba novica za lastnike avtomobilov starejših letnikov je tudi dejstvo, da je s temi ukrepi mogoče učinkovito zmanjšati škodljive izpuste in to za v povprečju okoli dvajset odstotkov. Nemško ministrstvo za okolje ta ukrep ocenjuje kot enega od “najbolj učinkovitih” za zmanjševaje škodljivega onesnaženja v mestih, vendar le, če se ukrep izvaja “brez izjem.” V Nemčiji ima sicer že 22 mest “prepoved vožnje za smrdljivce”, naslednjih 22 mest pa je že v postopku sprejemanja podobnih ukrepov. Eno izmed najbolj znanih mest s takšno ureditvijo je tudi Hannover. V tem mestu živi v za “umazane” avtomobile nedostopnem okoljevarstvenem območju 218.000 od 520.000 prebivalcev. Kdor želi v mesto,  mora imeti nalepko, toda za zelo stare avtomobile z bencinskimi ali dizelskimi motorji sploh ni nikakršnih nalepk. Avtomobili z rdečimi nalepkami so se lahko v mesto pripeljali samo do začetka letošnjega leta. Naslednje leto bodo zunaj mesta morali ostati še vsi “rumeni” avtomobili. Brez skrbi so za zdaj lahko samo lastniki novejših avtomobilov s katalizatorji in modernejšimi dizelskimi motorji.

Olajšave za revne

Vse skupaj pravzaprav sploh ni tako strašno, ugotavljajo strokovnjaki. Samo pet odstotkov avtomobilov namreč ni dobilo nikakršne nalepke, pet odstotkov jih je dobilo rdečo, deset odstotkov pa rumeno nalepko. Ostali so z “zelenimi” nalepkami še vedno enako mobilni, vendar se je onesnaženje okolja istočasno zmanjšalo za dvajset odstotkov. Predelava avtomobila za čistejše izpuhe je prav tako mogoča in stane do 800 evrov, pri čemer pa država voznikom, ki se odločijo za ta korak vrne 330 evrov skozi davčne olajšave. Vendar pa imajo naši sosedi, avstrijski Štajerci, poseben problem - 183.000 avtomobilov že danes ne bi dobilo nobene nalepke, 147.000 pa bi jih dobilo samo rumeno, kar predstavlja 51 odstotkov od vseh 649.000 vozil v avstrijski Štajerski. Težava je v tem, da je v Avstriji veliko več starejših dizelskih avtomobilov, ki bolj onesnažujejo okolje.

Vozniki opozarjajo tudi na neenakopravnost bolj revnega sloja prebivalstva. Kajti tisti, ki se v dragem avtomobilu sam pelje v mesto, naredi na osebo več okoljske škode kot jo naredijo štiri osebe, ki se v mesto pripeljejo v “bolj umazanem” avtomobilu. Revni si tudi težje privoščijo nov, čistejši avtomobil od bogatega sloja prebivalstva. Ob tem so tudi največje žrtve vdihovanja strupenih plinov.

Toda Hannover pozna rešitev tudi za ta problem. Kdor lahko dokaže, da res uporablja star avto in da si novega preprosto ne more privoščiti, se lahko s starim še naprej vozi po mestu. Olajšave poznajo tudi za tiste, ki prevozijo manj kot 500 kilometrov letno ali za tiste, ki želijo avto uporabljati samo za vožnjo do prvega odcepa za avtocesto. V Hannovru je okoli 4000 ljudi zaprosilo za izjeme, ki so bile skorajda vse tudi odobrene. Vsekakor gre za rešitev, ki bo v prihodnje zagotovo znova postala aktualna tudi v nekaterih z Gradcem primerljivih mestih in to ne zgolj v Avstriji, pač pa tudi v Sloveniji, ki se ubada s podobnimi problemi. Zanimivo bi bilo ugotoviti, koliko avtomobilov “brez nalepk” bi bilo po avstrijsko-nemškem modelu  v Ljubljani, Mariboru, Kopru ali Celju. Morda bi ta zgled tudi v Sloveniji lahko padel na plodna tla, vendar le, če se bo tudi v naši državi, ki je bila nekoč sicer vodilna na področju varstva okolja, iz dvajsetletnega spanca res zbudila kakšna “zelena” stranka, ki bo okoljevarstvene probleme vzela resno. Do tedaj pa velja vsaj pozorno spremljati izkušnje iz Nemčije, Avstrije in drugih razvitejših držav.