Moskva ne bo namestila raket v Kaliningradu

Rusija naj bi se za ta korak odločila “zaradi spremenjenega odnosa nove ameriške administracije do protiraketnega ščita na Češkem in Poljskem.” Ruska namestitev raket naj ne bi bila več potrebna, ker po oceni ruske vojske “nova ameriška administracija ne hiti z načrti o vzpostavitvi ameriškega protiraketnega ščita na Poljskem in Češkem.” Uradno sicer ZDA še niso preklicale namestitve raket v Poljski in radarjev v Češki, o čemer je Busheva administracija nedavno podpisala tudi posebne sporazume. Ameriški predsednik Barack Obama v času predvolilne kampanje ni kazal posebnega navdušenja nad idejo o hitri postavitvi ščita, vendar je dejal, da protiraketni ščit podpira, "če se bo izkazal za tehnološko ustreznega in finančno vzdržnega". Po poročanju Guardiana se predsednik Obama sicer še ni odločil kaj storiti s protiraketnim ščitom, vendar je “skeptičen” . Nekateri analitiki napovedujejo, da so dobri odnosi z Rusijo bistveni za uspeh njegove nove zunanje politike, v kolikor se želi uspešno spoprijeti z najpomembnejimi zunanjepolitičnimi izzivi, kot so vprašanje Irana in Afganistana.

Nato pozdravlja odločitev

Korak je bil pravzaprav posredno napovedan že ob včerajšnjem nastopu Vladimirja Putina na svetovnem ekonomskem forumu, ki se je začel v Davosu in je posledica odločitve Obame, da “preveri” načrt Pentagona o postavitvi protiraketnega ščita v Evropi. Putin je v svojem nastopu dal vedeti, da je Rusija pripravljena narediti pozitivne korake ter da je ne zanima nova vojaška tekma z administracijo Obame. “Militarizacija ne rešuje problemov. Smo proti porabi več denarja za vojaške namene,” je dejal Putin.

Kljub temu so v zvezi Nato in Evropski uniji pozdravili rusko odločitev. "Napoved Rusije o namestitvi raket Iskander ni bila dobrodošla. Če je bil ta predlog umaknjen, bi bil to dober korak," je v Bruslju sporočila tiskovna predstavnica Nata Carmen Romero. Podobnega mnenja je tudi zunanji minister predsedujoče EU Češke, Karl Schwarzenberg ,ki je odločitev pozdravil in dejal, da mora Moskva razumeti, da je “škodila sama sebi” ter da bi vsi morlai biti veseli, da je “Putin prišel do tega zaključka." Odločitev je kot “pozitiven korak” ocenil tudi tiskovni predstavnik State Departmenta Robert Wood, ki pa je dejal, da predsednik Obama za svojo odločitev potrebuje še nekaj časa in ni zanikal možnosti, da do namestitve kljub odločitvi Rusije pride, če bo ščit “dokazal, da deluje.”

Do napovedi o namestitvi raket je prišlo lani novembra, ko jo je napovedal ruski predsednik Dmitrij Medvedjev Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je nekaj dni kasneje dejal, da Rusija ne bo namestila raket, če Washington ne bo postavil delov svojega protiraketnega ščita v Evropi.

Fjodor Lukjanov, odgovorni urednik časopisa “Rusija v globalnih zadevah”, ki se je pravkar vrnil iz ZDA, je opozoril, da je bila razširitev zveze NATO skupaj s protiraketnim ščitom ena od največjih prioritet Busheve administracije, da pa je sedaj v Washingtonu “povsem druga atmosfera glede Rusije.” Predsednik Obama naj bi bil namreč prepričan, da je v odnosih do Irana in v boju proti talibanomv Afganistanu ruska pomoč odločilna.

Napadalni ščit

Glede prave narave ščita med strokovnjaki že dalj časa ni konsenza. Na prvi pogled želijo ZDA s protiraketnim ščitom zaščititi Evropo in sebe, Rusija pa si tega ne želi. Toda resnica je bolj zapletena, saj je vsa povojna varnost v Evropi temeljila na uničujoči logiki "ravnotežja strahu", ki s kratico nosi zabavno ime MAD, v angleščini torej "norost" oziroma "mutual assured destruction" oziroma obojestransko zagotovljeno uničenje. Smisel te "norosti", ki je vsemu povojnemu svetu zagotavljala mir, je bil v tem, da naj bi tista velesila, ki prva izstreli jedrske balistične rakete na drugo državo, morala biti prepričana, da bo tudi sama zagotovo doživel enak napad. Zato pa sta obe državi (ZDA in Sovjetska zveza, danes Rusija) morali zagotoviti, da bo prvi jedrski udarec preživelo dovolj raket, ki bodo nasprotniku še lahko zadale uničujoč povratni udarec. To je zagotavljalo tudi več sporazumov, med njimi pa je bil eden najpomembnejših prav sporazum o omejevanju protibalističnih izstrelkov (ABM). Tako ZDA kot Sovjetska zveza sta se zavezali, da ne bosta gradili sistemov za sestreljevanje nasprotnih balističnih raket. S tem je bilo vzpostavljeno strateško ravnotežje.

ZDA so nato odločile, da leta 2001 enostransko odstopijo od sporazuma o protibalističnih raketah. O tem sta George Bush in Vladimir Putin razpravljala tudi na svojem prvem srečanju na Brdu pri Kranju. To je ZDA omogočilo, da so nadaljevale z razvijanjem ščita. Uradno samo z namenom preprečevanja napadov s strani "odpadniških" držav. V Rusiji so to potezo razumeli kot poskus, da želijo ZDA predvsem doseči "jedrsko prevlado". ZDA so namreč kljub zmanjševanju števila jedrskih bojnih konic od konca "hladne vojne" povečevale natančnost in udarno moč svojega jedrskega potenciala, medtem ko se je ruski jedrski potencial v tem času stalno zmanjševal. Rusija ima danes 39 odstotkov manj strateških bombnikov, 58 odstotkov manj kopenskih balističnih izstrelkov in 80 odstotkov manj jedrskih izstrelkov na podmornicah. Vseh devet ruskih jedrskih podmornic je večino časa v pristaniščih. K temu je treba dodati še rusko “slepo pego” oziroma pomanjkljiv radarski sistem, ki je predvsem iz smeri Pacifika zelo nezanesljiv. Pri protiraketnem ščitu gre zato za del strategije, katere namen je doseči takšno prednost, ki bi omogočila izvedbo preventivnega razorožitvenega napada na Rusijo in Kitajsko. Da to ni norost, kažejo tudi prepričljivi članki v ameriškem strokovnem tisku, ki so analizirali cilje Busheve zunanje politike. Busheva administracija je namreč v strategiji nacionalne varnosti leta 2002 jasno zapisala, da je ameriški cilj doseganje "vojaškega prvenstva" in močnih oboroženih sil, ki bodo močnejše od tistih, ki bi želele biti močnejše ali vsaj enako močne kot sile ZDA. Poskus doseganja "jedrskega prvenstva" je tesno povezan tudi z možnostjo "preventivnih jedrskih napadov". Približno deset prestreznih raket na Poljskem in radar na Češkem res ne bi moglo preprečiti jedrskega napada Rusije, toda strah Rusije se skriva drugje - celo slaboten ščit bi v prihodnosti lahko postal veliko močnejši, hkrati pa bi celo slaboten ščit uspešno preprečil morebiten ruski “povratni udarec” na ZDA, v kolikor bi bila Rusija prva, ki bi bila napadena. Dokaz za to je neprevidna izjava polkovnika Roberta Bowmana, direktorja programa protiraketnega ščita ameriškega vojnega letalstva, ki je dejal, da je protiraketna zaščita "manjkajoči člen do prvega udarca”. Četudi do tega nikoli ne bi prišlo, bi namreč zgolj zaradi ščita Rusija morala pristati na podrejeno vlogo v mednarodnih odnosih. Vloga Iskanderjev je bila, da to preprečijo. Ker gre za hitre izstrelke, ki bi bili postavljeni blizu svojih potencialnih ciljev (radarjev na Češkem in raket na Poljskem), bi morali že takoj ob lansiranju ameriških raket uničiti vse dele “protiraketnega ščita”, da bi tako omogočili ruski protiudarec. Vse skupaj v času globalizacije seveda zveni nadvse “noro”. Edina pot, da se ta norost konča je seveda v mednarodnem sodelovanju, prav to pa je Rusija že večkrat ponudila ZDA. Barack Obama se bo zato moral že kmalu odločiti, ali bo nadaljeval s slabo Bushevo zunanjo politiko ali pa bo res obrnil nov list zgodovine.