Kultura / Čez južno mejo, ne na rokomet, na Rembrandta

30. januar je dan, ko se na hrvaškem zgodi Noč muzejev. Brezplačen vstop na ta dan v galerije in muzeje pritegne številne obiskovalce in tako smo malo pred zaprtjem v zagrebškem Muzeju za umjetnost i obrt prihranili 30 Kun (približno 4 €) ter ujeli razstavo grafik najznamenitejšega nizozemskega baročnega slikarja Rembrandta Harmenszoona van Rijna (1606-1669). Pot v Zagreb se je izplačala, saj Rembrandta v domovini nismo videli vsaj od leta 2000, ko je Cankarjev dom gostil razstavo sedemdesetih grafik iz grafične zbirke amsterdamskega Rembrandtovega muzeja (Museum het Rembrandthuis).
V hrvaško prestolnico so jedkanice pripotovale iz graškega deželnega muzeja Joanneum, kjer hranijo kar sto deset izmed dvesto devetdesetih ohranjenih umetnikovih grafik. Glavnino, natančneje 85 jedkanic, je graškemu deželnemu muzeju zapustil dunajski zbiratelj Joseph von Heintl (1807-1871). Ta je Rembrandtove grafike zbiral v petdesetih letih 19. stoletja in večino kupil na dunajskem umetnostnem trgu. Heintlovi sinovi so grafike po očetovi želji leta 1871 poklonili graškemu muzeju. Po zbirateljskih žigih na zadnjih straneh grafičnih listov je mogoče tem slediti še dlje v zgodovino, vsaj v sredino 18. stoletja.
V Zagrebu je z enostavnim naslovom Rembrandt: grafike predstavljena skoraj celotna zbirka deželnega muzeja, saj se le sedem grafik ni uvrstilo na razstavo, ki jo je ob štiristoletnici umetnikovega rojstva zasnovala dr. Karin Leitner Ruhe, kustosinja graške Alte Galerie. Pred dvema letoma je bila razstava prvič na ogled na gradu Eggenberg, kjer je po razstavnih dvoranah romalo kar 14.527 obiskovalcev, zagrebška postavitev pa je prva razstava na kateri so grafike predstavljene izven Avstrije. Leitner-Ruhejeva je tudi avtorica eseja v katalogu, ki ponuja še kvalitetne reprodukcije štiridesetih izmed razstavljenih jedkanic. Gostovanje razstave je plod sodelovanja obeh muzejev, graško povračilo za razstavo Piranesi: Virtualni muzej rimskih starožitnosti« iz zbirke zagrebškega muzeja, ki jo ta lansko leto posodil Gradcu.
Razstavo je 9. decembra 2008 odprl hrvaški minister za kulturo Božo Biškupić in v pozdravnem nagovoru pohvalil zagrebške muzeje, ki so v preteklem letu hrvaški javnosti ponudili pomembne mednarodne razstave. O pomenu tokratne razstave sta ob odprtju spregovorila direktor Joanneuma Wolfgang Muchitsch in ravnatelj Muzeja za umjetnost i obrt Mroslav Gašparović.
Graški Joanneum je poleg Rembrandtovega muzeja, ki je grafike pred leti posodil za razstavo v Sloveniji, lastnik ene izmed številčno in kvalitativno najcelovitejših zbirk Rembrandtovih grafik. Jedkanice, tehnika, ki jo je umetnik razvil in izpilil do potankosti, so na zagrebški razstavi predstavljene tematsko. Razvrščene so v devetih skupin: avtoportreti, portreti, učenjaki, študije figur, prizori iz Stare in Nove zaveze, zgodovinske in literarne teme, žanr in krajine.
V zavest širše javnosti se je nizozemski umetnik verjetno najvidneje zapisal z oljem Nočna straža, ki je danes ena od ikon zgodovine umetnosti. Slika je dala naslov filmu o slikarjevem življenju, ki ga je leta 2007 posnel Peter Greenaway, a jedkanice malih formatov po kakovosti ne zaostajajo za orjaško sliko.
Razstavljene grafike zajemajo celotno obdobje umetnikovega ustvarjanja. Nastajale so med leti 1628 in 1665. Čeprav še danes ni jasno, kje se je Rembrandt priučil grafične tehnike je gotovo, da je s svojim delom jedkanico za vedno vpisal v zgodovino likovne umetnosti. Grafike ni razumel kot obstranske dejavnosti in njegove jedkanice tako niso skice, študije ali reprodukcije, ampak samostojne umetnine, ki so zaradi značilnega upodabljanja svetlobe blizu njegovim slikarskim stvaritvam. Rembrandt je zanikal tradicijo in grafik ni ustvarjal v ciklih. Vsakega izmed grafičnih listov je načrtoval in produciral kot samostojno umetniško delo, ki ga je – tudi to velja za posebnost – lastnoročno odtisnil.
Posebna zanimivost razstave je predstavitev grafičnih tehnik, saj je v eni od stranskih sob muzeja postavljena prava grafična delavnica. V njej lahko obiskovalci spoznajo kakšen je proces nastanka jedkanice, kako so včasih pridobivali papir in kako nastane vodni tisk na papirju. Vodni tisk je ob tokratni razstavi še posebej izpostavljen, saj so bile fotografije vodnih znamenj z Rembrandtovih grafik v preteklih letih predmet posebne raziskave pri kateri je sodeloval oddelek za restavriranje in konzerviranje dunajske akademije za grafiko. Projekt je omogočil natančno datacijo proizvodnje papirja na katerem so odtisnjene grafike in hkrati potrdil, da gre za originale in ne ponatisnjena dela ali kopije.
Med razstavljenimi grafikami sta najbolj znani deli List za sto guldnov in Veliko Vstajenje Lazarja z versko motiviko. A v današnjem času so gledalcu bolj zanimivi žanrski in krajinski prizori, ki pripovedujejo male zgodbe nizozemskega vsakdanjika v zgodnjem sedemnajstem stoletju. Vendar umetniška dela niso veren prikaz realnosti, saj je npr. v nekaterih krajinah nizozemska planjava povezana s podobami italijanskega gričevja, ki ga je umetnik poznal zgolj prek umetniških del, saj Italije ni obiskal. Rembrandtovo zanimanje so včasih pritegnili formalni elementi - mnogokrat se je upodobil v raznolikih kostumih, kar mu je nudilo možnost upodabljanja raznolikih materialov. Toda zanimale so ga tudi zgodbe: na grafikah se vrstijo podobe iz vsakdanjega življenja, ki segajo od intimnih portretov žene Saskie, nizozemskih veljakov, pa tudi kmetov, starcev in beračev - ti so se v tistem času pred vojno vihro zatekali na Nizozemsko. Med predstavljenimi motivi izstopata podobi iztrebljajočih se moškega in ženske, ki morda še najbolje pokažeta, kako profane motive je umetnik smel izbirati v trgovanju zapisanem okolju tedanjega severa Evrope.
Umetnik je ustvarjal v času trgovskega razcveta severnih držav, ki mu je ponudil možnost za delo, bogastvo in ga na koncu življenja pahnil v revščino. Danes ga gosti hrvaška prestolnica, katere glavne ulice so, podobno kot ljubljanske, odete v potrošniška oblačila. V času recesije lahko le upamo, da bo novodobni kapitalizem v bivših socialističnih deželah kdaj proizvedel in obogatil, ne pa zgolj v revščini in pozabi puščal »lastne Rembrandte«.