Gosi v megli

Razlika med državama je res opazna: v obnašanju ter v politični in civilizacijski kulturi; ena, ve se katera, je že leta v EU in evroobmočju, druga je na Balkanu in njeno obnašanje je, vsaj glede na to, kaj in kako pišejo časniki, temu primerno. Tako zdaj na prvih straneh časnikov pišejo o tem, kako je predsednik vlade, ve se katere, državniško obiskal London in s tamkajšnjim kolegom izmenjal mnenja o pomembnih evropskih gospodarskih (recesijskih) problemih, spotoma pa tudi o mejnih zapletih z južno sosedo. Hkrati, tako pišejo časopisi, so »hrvaški politiki včeraj v tujini nadaljevali lobiranje, s katerim poskušajo evropske partnerje prepričati...« v svoj prav. Tako naš predsednik vlade državniško obiskuje evropske prestolnice, ubogi hrvaški politiki pa lobirajo in zapravljajo davkoplačevalske kune. Kot sončni žarek je prišla iz ust kabineta predsednika vlade evropske države napoved informativnega sestanka z onim drugim, južnim predsednikom vlade. Pred tem sestankom morajo seveda opraviti temeljite priprave in analize, zato od njega (javnost) ne sme veliko pričakovati. Najprej glede kraja sestanka, je povedal predsednik vlade evropske Slovenije. Zaskrbljenost našega evropskega predsednika vlade je meni popolnoma jasna. Ker je obljubil, da bo vse stroške pogostitve za svoje goste plačeval iz lastnega žepa in iz lastnih dohodkov - obljuba pa dela dolg. Ve se, kaj bo, če bo ta sestanek v Sloveniji. Dnevnice in hrana za šoferje, tajnice, člane delegacij, vse bi moral premier plačati sam. Kaj bo, če bi se Sanader odločil, da v Slovenijo pride z letalom, kot je to včasih naredil njegov prvi predsednik, rajni Franjo Tudjman? Najprej bi ga morali diplomatsko prepričati, da on ni Franjo Tudjman, čeprav bi to rad bil. Za to bi morali angažirati Pahorjevega posebnega odposlanca za zunano politiko, ki ima vse telefonske številke v zadnjem žepu. Potem, ko bi se dogovorili, da avion ne pride v poštev, ampak bi bila boljša rešitev pet avtomobilov (kar pomeni, da bi imeli vsi malo pomečkane obleke), zaradi varčevanja in ekoloških posledic pa bi bilo bolje, da se ne bi nihče peljal sam. Za koliko ljudi je avto registriran, toliko jih mora v njem sedeti. Zakon je zakon. Recesija je recesija, varčevanje je varčevanje. Prehladno je, da bi se prijateljsko pripeljali s kolesi. Ali priplavali po Kolpi, ali Sotli, da o Piranski vali, pardon Savudrijskem zalivu ne govorim, morje ima samo devet stopinj. Davkoplačevalcem se mora dokazati skrb za njihov denar. Potem, ko bi dosegli ta pomemben diplomatski dogovor (kako priti na sestanek), bi se morali dogovoriti še o tem, kje bo ta pomembni informativni sestanek dveh premierjev. Povsem razumem našega, da skrbi za stroške: več denarja je imel, ko je bil skupaj z Janšo, Bavčarjem in drugimi v ZSMS in mladinskem predsedstvu, kot danes. Popolnoma so obubožali: najem Brda ali kakšnega drugega protokolarnega objekta tako ne pride v poštev, ker bi to pomenilo tudi kuharje, natakarje, varstvo, tajne službe, javne službe in uslužbenke, sisteme zvez, ki se nenehno kvarijo, oziroma jih preprosto ni, zato jim morajo ali prisluškovati ali poslušati prisluhe. Prisluhniti je res najtežja stvar za politike tega tipa. Rajši govorijo eden mimo drugega ali poslušajo prišepetovalce. Prav zato bi morda bilo najbolje sestanek organizirati v Trebnjem, na železniški postaji. Tam je lepo urejen lokalček lokalnega slaščičarja, ki po naročilu peče tudi čevapčiče, burek pa je vedno vroč. Cviček bi, z veseljem, ponudili domačini, jogurt bi prinesli iz bližnjega najboljšega soseda. Pa še blizu Zagreba je. In niti Ljubljana ni daleč. Sanader bi se peljal mimo nuklearke ter spotoma obnovil spomine in skomine o skladišču odpadkov in poceni elektriki, pa še o tem, kako se je včasih skupaj naredilo tudi nekaj dobrega, kar niti Pahorju ne bi bilo odveč. Če predlog, da se informativni sestanek organizira v Trebnjem pri lokalnem Albancu, bi lahko štirje modreci z Ahtisaarijem na čelu, predlagali še boljše, čeprav malo oddaljeno mesto, ki bi bilo prav tako poceni. Na Belvederju, trideset kilometrov od Kopra, v lepi domačiji in gostilni, od koder je prelep razgled na vinograde, morje, dvesto metrov stran je maloobmjeni prehod. Če so organi dobre volje, greš mimo brez osebne in potnega lista. Samo peš ali na kolesu moraš biti. Če bi slučajno kdo umrl, bi bilo še bolje, saj je pokopališče skupno. Za državljane obeh držav. Tudi fante iz soseščine ne moti, če so punce na drugi strani meje. Če pride do kakšnih sporov, se zravsajo in potem gredo skupaj na dva deci refoška in bobiče. Tudi otroci so nekdaj hodili v eno šolo, danes imajo vsak svojo. Edina težava je dobiti učitelje za daljši čas. Ali obdelovati vinograd, ki ga je razdelila nedoločena državna meja. Ali bolnika pripeljati v izolsko bolnišnico, ki je zgrajena s samoprispevkom vseh ljudi iz vse Istre, namesto, da morajo eni v puljsko, skoraj 150 km daleč, drugi pa na hrib nad Izolo. Meja je, ampak nihče ne ve kje, zato so mejni prehodi postavljeni »od oka«, in se vsi gledajo »izpod oka« in nad zapornicami. Kako ljudje živijo skupaj in kako so se začeli gledati »izpod oka« bi morali videti tako oni iz Ljubljane kot oni iz Zagreba.
Belveder bi bil res prava lokacija za informativni sestanek, od katerega javnost ne sme veliko pričakovati. Če bo sončno, se bo videla vsa Istra, cona A in cona B, in informativni pogovor bi lahko izgledal nekako tako:
»Ivo, kako je bilo na poti?«
»Borut, nisem vedel, da je tako lepo na Belveduerju, v Sloveniji, tem biseru Evrope, razgled je super, samo cesta je luknjasta, ozka, kdaj ste zadnjič obnovili asfalt?«
»Ma vse imam v načrtu, rajši mi povej, kako družina, a ti opozicija nagaja?«
»Vse je pod kontrolo, Borut, vse imam pod kontrolo, hvala za skrb, vsi so zdravi in veseli. A berem, da imaš težave s svojim partnerstvom za razvoj?"
»Nič me ne skrbi opozicija, vse bomo rešili s potrpljenjem, dialgom, kompromis je že na horizontu. Bolj me skrbijo lastni koalicijski partnerji, ampak bom vse prepričal, da imam prav, da smo na pravi poti, da imamo vse možnosti, da se iz krize izvlečemo še močnejši.«!
In ko bi tako nadaljevala pogovor, ker je sestanek le informativen, bi se nad Savudrijskim zalivom, pardon Piransko valo, dvignila megla, kar za februar ni nič nenavadnega, in vse prekrila. Kot naročeno.