Urška Čepin, nadomestek za Janšo in Pahorja

Nisem mogel verjeti svojim očem. »Trenja« so zbrala za mizo Bernardo Jeklin, Marka Crnkoviča, pa Kontreca od »Lange«, Manco Špik, tudi od »Lange«, pa Wernerja od Brigite Šuler, pa Vaska Poliča z Vrhovnega sodišča, potem pa je prišel še Čepin, mož Urške Čepin. Končno se je ena do obeh največjih televizij odločila, da bo poskusila za mizo zbrati nekaj navadnih delavcev. Res se je zaenkrat odločila za izvajalce na področju pisanja člankov in za izvajalce na področju glasbenih dejavnosti. Drugič bomo morda prišlo do strugarjev, varilcev ali celo živinorejcev. Sloveniji so potrebni Romi. To so bitja s posebnim statusom in navadami in kot taka uporabna za medije in politiko. Tudi tekmovanju za evropsko popevko so potrebni Romi, če nič drugega, navdušijo občinstvo, vendar televizija že ve, da  Romi Sloveniji na Evroviziji pač niso potrebni. Werner je skušal pojasniti, kako nacionalka zaničuje gledalce, ki so glasovali na televotingu. Televizija si namenoma izmisli nekakšno čudno žirijo in te odločitve zameglijo rezultate. Seveda ima Werner prav. Glasovalci so nekaj podobnega kot volivci. Volivci v Sloveniji zaslužijo vso pozornost, upoštevanje in nenehno osrečevanje. Vendar tudi, če bi bili deležni vsega naštetega, tega ob vseh štiridesetih slovenskih televizijah nikoli ne bi mogli zvedeti. Tudi slovenska politika potrebuje volivce nekoliko bolj kot Rome, vendar v končnem seštevku jih nikoli ne more upoštevati, ker tako kot štirideset televizij ne uspe Slovencem pojasniti, kaj pravzaprav dela politika, je štirideset televizij še manj sposobnih politikom pojasniti, kako se počutijo občani, njih dva milijona, od velikih do malih, od bogatih do revnih, od intelektualcev do primitivcev. Če ne bi imeli Bernarde Jeklin, po mojem mnenju najuspešnejše slovenske urednice, ki nam je ustvarila reviji Lady in Jana, in če ne bi imeli Marka Crnkoviča, po mojem mnenju vzor uredniške nesposobnosti, bi bilo še veliko slabše. Bernarda Jeklin trdi, da Slovenija ne mara Romov. No, da, vprašanje ostane odprto, koga Slovenija sploh mara? Morebiti zgolj glasbenike s Hrvaške? Marko Crnkovič trdi, da je povsem vseeno kdo zmaga na »Emi«, saj nihče od udeležencev nima pojma o glasbi. S tem namiguje na negativen izbor v slovenski estradi, uveljavijo se tisti, ki so objektivno sprti z glasbo, nekaj takšnega smo že slutili. Ampak, da bi tudi največji kulturni dogodek, izbor za Emo bil odvisen od tistih, ki ne vejo, kaj je glasba? Katastrofa! Ampak, zakaj Crnkoviču ne bi verjeli? Naporneje postane, ko začnemo razmišljati, zakaj Slovenija, ki premore toliko birokracije, predpisov, zakonov in navsezadnje tudi bogastva, ne more presejati tistih posameznikov, ki bi znali uglasbiti popevke in vseh tistih, ki bi te pesmice tudi prepričljivo zapeli? Država brez glasbe? No, bi še prenesli. Čas je, da se navadimo, da je država lahko zdaj brez glasbe, zdaj brez »patrij«, zdaj brez pravne države, kar koli to že pomeni, brez televotinga in drugih volitev, na drugi strani pa deluje z ad hoc postavljenimi žirijami, ki bodo odločale zdaj o tem, zdaj o onem. Žirija je vedno nekakšen odbor, odbori so lahko nadzorni odbor, pa odbori znotraj strank in odbori v državnem zboru ali vladi. Vse je odvisno od tega, ali ta država zna izbirati člane žirij in odborov!
Tu nastopi Urška Čepin. Razkošna blondinka je postala voditeljica na TV Papriki in potem še pevka. Ni šlo zlahka. Morala je poklicati na pomoč moža, gospoda Čepina, ki je potem kupil del TV Paprike. Na TV Papriko me vežejo prisrčni spomini. Kadar koli skušam priti v mestni svet ali državni zbor ali celo postati župan ali minister, mi dobri ljudje iz stranke plačajo intervju na TV Papriki. Pol uren ali celo enouren. Tudi druge stranke so z drugimi kandidati naredile prav enako, enim se je splačalo, enim nekoliko manj. Državni zbor je poln Paprikinih klientov! V glavnem moramo reči, da TV Paprika pošteno zaleže. Gospod Čepin je ravnal narobe: če bi Urško Čepin včlanil v primerno stranko, na primer LDS ali SD, pa najel TV Papriko, kakor jo je tudi prav zares, bi danes o njem in njegovi ženi pisale vse slovenske revije in celo dnevniki, ne samo nekakšen čuden rumeni tisk! Kar se mene tiče, raje bil imel Urško Čepin na čelu vlade kot Janšo ali Pahorja ali koga, ki utegne še priti. Mogoče se ne bi obneslo, ampak vsaj občutek bi bil lahkotnejši. Za voditeljico ali za pevko je potreben talent, za politiko nekam manj. Gospod Čepin je ženo Urško kar po televiziji zaprosil, naj se ne slika naga za znano revijo. Pogodbo je sicer že podpisala, ampak Čepin bo prevzel stroške. Kaj pa naj blondinka drugega počne, če jo je Čepin sicer pravočasno spravil v rumeni tisk, ne pa v vlado? Uroš Slak in Pop tv samo sledita rumenemu tisku. Končno! Edino razumno v času krize.